Tiskane izdaje
K udeležbi pri projektu Balkan Rivers Tour me je Rok povabil že ob samem rojevanju in premlevanju ideje. Takoj sem bil za in se veselil, da bom lahko del te zgodbe. Ko je ideja postala izdelan program, sem bil žal primoran svojo participacijo umakniti, saj ni preprosto zapustiti start-up podjetja za celih 35 dni, medtem ko stroški še vedno nastajajo in država vsak mesec zahteva svoj kos pogače. 14 dni pred začetkom me je Rok ponovno poklical in poprosil za pomoč, saj ni našel ustrezne zamenjave. Po kratkem premisleku sem se vdal v usodo in se spoprijel z vlogo voznika. Bil sem neučakan in vesel, da sem naredil ta korak in da bom naposled le pripomogel za dobro naših prihodnjih rodov.
Gremo!
In smo šli na pot − najprej po rodni Sloveniji. Vlogo voznika in podporne ekipe sem si predstavljal zelo sproščeno: pripeljem do starta, odložim ekipo, počakam, da zaveslajo, in se odpeljem do cilja, kjer počakam fante in imam nekaj ur časa zase. Na pot sem vzel nekaj različne literature in športno opremo. Kot vedno je predstava v naših glavah eno, realnost pa je drugačna. Že prvi dan mi je bilo jasno, da bo to dirka in aktivno delo od jutra do večera. Časa, ki bi ga lahko namenil čemurkoli drugemu kot samem projektu, ni bilo niti za trenutek. Ves čas sem preživel obdan s super ekipo in različnimi nalogami, ki so bile ravno toliko raznovrstne in zanimive, da so dnevi minevali kot minute.
Nepričakovana in enkratna izkušnja, ki je na nikakršen drugačen način ni mogoče reproducirati, za kar sem hvaležen Roku in vsem drugim fantom iz ekipe.
Črna gora − granica in jez na Pivi
Pot v Črno goro smo začeli v četrtek, 28. 4., zjutraj. Že ob vstopu v BIH (22. 4.) smo ugotovili, da nimamo zelene karte, in se na carini komaj izgovorili, da so nas spustili naprej (se nam je že mudilo na start, kjer nas je čakala skupina kajakašev, novinarjev, zainteresirane javnosti ...). Zeleno karto smo takoj naročili na naslov v Glavatičevem, vendar v tednu dni do tja ni prispela. Ustrežljivo osebje Avtohiše Vrtač Kranj je poskrbelo, da so izdelali novo zeleno karto in nam jo posredovali v elektronski obliki.
Na poti skozi Sarajevo ob cesti zagledamo mladega Azijca z ogromnim rukzakom, ki v rokah drži list z napisom Nikšič. Z Maticem, ki je sedel zraven mene, sva se spogledala in obema je bilo jasno, da je to avtostop, ki ga Azijec tukaj nikoli ne bo dobil, zato sem ustavil in smo ga naložili v kombi. Pri tem je iz bližnjega bara prišlo do ceste pet moških, ki so z zanimanjem opazovali, kdo je ustavil, in se verjetno čudili, da je mladenič dobil prevoz. Malo pred črnogorsko mejo sem začel razmišljati, da to mogoče ni bila najboljša ideja: imamo avto, poln opreme, ki je najbrž tam niso še nikoli videli, v avtu imamo Korejca, v mapi z dokumenti pa fotokopirano zeleno karto. Lahko rečem, da prečkanje meje ni bilo ravno lagodno, cariniki so hodili levo, desno, telefonirali in spraševali nadrejene, kaj naj naredijo z nami, a na koncu smo dobili le par vzgojnih litanij in uspešno vstopili v Montenegro.
Nekaj kilometrov za mejo smo se ustavili na najvišjem jezu v takratni Jugoslaviji, in sicer je to jez na reki Pivi, ki v višino meri kar 220 metrov, zgrajen pa je bil že leta 1975. Jez in hidroelektrarna sta zaščitena z varovalnimi ograjami in številni znaki prepovedujejo gibanje in vsakršno fotografiranje ali snemanje. Ker je naša misija ozaveščanje in informiranje ljudi, bo za naš dokumentarni film to seveda dragoceno gradivo. Vzeli smo si kar nekaj časa in jez dodobra poslikali, posneli, ga večkrat preleteli z dronom, se po njem sem in tja vozili s kombijem, slikali od spodaj ... Vse je bilo videti mirno, dokler se ni fotograf skupaj s še nekaterimi fanti spustil tik ob jezu, da naredi nekaj fotografij še s tega profila, in nas je pri delu zalotil varnostnik. Gospod je bil ves iz sebe in je takoj poklical policijo. Super, poleg prekrška imamo v avtu še Korejca, ki vse skupaj z navdušenjem spremlja in govori neko polomljeno angleščino.
Policija prvič
Pridejo policisti. Hodijo okoli, gledajo nas, se držijo za glavo, telefonirajo nadrejenim na postajo in sprašujejo, kaj lahko oziroma morajo narediti, popisujejo dokumente. Na našo srečo smo na koncu spet poslušali vzgojno litanijo črnogorskih varnostnih organov in se potem odpravili dalje. Namenjeni smo bili na Biogradsko goro, kjer nas je čakala večerja, naš predvideni prihod pa smo morali dvakrat preložiti zaradi opisanih dogodkov. Kmalu je začelo močno deževati, vozili smo se po hribovitem nenaseljenem območju in ves čas urejali naš prihod oziroma zamudo, ki jo s tamkajšnjim organizatorjem nikakor nismo mogli uskladiti. Končna odločitev, ki je bila tudi edini razumen izhod, je bila, da prespimo v Podgorici in se odpravimo tja naslednji dan. Prespali smo v Hostlu Izvor, ki je tako kot večina objektov in stvari v Črni gori popolno podoživetje socialističnega ambienta in takratnega življenja.
Start proti zbirnemu mestu
29. 4. smo se na pot odpravili s precejšnjo časovno rezervo. Cesta, ki vodi iz Podgorice proti Kolašinu, je ovinkasta, na eni strani so močno na vozni pas zijale skale, domačini pa so vozili kot na dirkališču. Do tega trenutka sem bil prepričan, da prehitevanje v popolnoma nepregledni ovinek pomeni, da se tik pred ovinkom umakneš nazaj na svoj vozni pas, tam pa sem večkrat doživel tudi prehitevanje avtobusa čez cel ovinek, ki je bil seveda popolnoma nepregleden. Skratka kaos. Rok je bil v avtomobilu kolega Skubina, za njima pa mi s kombijem. Nenadoma je izza ovinka po našem pasu zaviral (ja, kolesa so bila pri miru) tovornjak. Skubin pred menoj je ustavil, za njim sem ustavil tudi jaz, za menoj pa domačinu s starim audijem to ni uspelo in se je zaletel v zadnji konec kombija z ravno pravo brzino, da nas je porinil še v zadnji del Skubinovega avta. Verižno trčenje. Skubin in jaz sva zapeljala še deset metrov naprej, kjer je bilo naše zborno mesto, avto domačina pa je bil preveč poškodovan. Pokličemo policijo.
Policija drugič in pridržanje tuje osebe
Rok že daje izjavo za medije (vezano na projekt, seveda), fantje se pripravljajo na veslanje in snemanje, jaz in Skubin pa se odpraviva na policijsko postajo v Kolašin. Povabijo naju v sobo in meni začnejo nositi papirje. Podpiši tu, podpiši tu, podpiši potrdilo, tu podpiši, da si prejel to potrdilo ... Birokracija na višku. Kmalu mi prinesejo papir, ki sem ga podpisal kot vse druge, gospod policist pa mi ga začne brati: imate pravico do brezplačne pravne pomoči, imate pravico do obiska zdravnika, v času bivanja na postaji vam bomo nudili vodo in hrano. Jaz popolnoma presenečen vprašam, zakaj mi to bere, policaj pa mi mirno razloži, da sem v pridržanju. No, fino. Sprašujem policiste, češ da res ne razumem, zakaj, oni pa seveda nič ne vedo.
S Skubinom sediva v sobi, ki je že 50 let ni nihče niti malo obnovil niti pospravil. Na sredi sobe je miza, za mizo sedi policaj. Noge ima na mizi in naju gleda. Po nekaj urah pogovora smo bili že z vsemi na postaji pravi prijatelji, si govorili vice in življenjske zgodbe. Imeli smo se fajn, ampak jaz še vedno nisem vedel, zakaj sem pridržan. Po štirih urah so me v spremstvu policista privedli pred sodnika za prekrške. Ko vstopim v sobo, mi g. sodnik pove, da je povzročitelj nesreče priznal, da je vozil prehitro, da mu ni uspelo ustaviti in da se je zaletel vame in me porinil še v avto pred seboj. Sodnik mi pove, da bomo spisali papirje in bom oproščen vseh obtožb in mi bo vrnjena svoboda. Končno. Sodnik zaključi v slabi uri in se vrnemo v isto sobo.
Spet sedimo tam, policisti so se že zamenjali in s Skubinom ponovno navezujeva prijateljstva, spet se smejimo in debatiramo, zdaj je za mizo sedel drug policaj, a je tudi ta držal noge na mizi. Pride komandir (se že poznamo, smo že v sproščenem odnosu) in pravi, da imamo problem, ker mi morajo izročiti papirje, za katere je treba plačati takso v višini deset evrov na banki ali pošti, a so trenutno vse zaprte. Pravi, da bom pač moral počakati tam do ponedeljka. Po pogovoru nama obljubi, da bo le poskusil nekako urediti, da bova lahko odšla takoj. Po dveh urah, ko so se presedali z ene mize na drugo, so le natisnili tisti papir, midva sva plačala takso in odšla na svobodo.
Medtem so fantje s pomočjo kolegov iz WWFa uredili, da je šel avto k mehaniku, ki je v vsem tem času tudi že vse popravil. Zelo veseli čakamo, da nam mehanik izroči ključe, hkrati je pa prinesel še račun, na katerem je bil seveda znesek verjetno najmanj dvakrat višji kot običajno. Nismo imeli izbire, bil je praznik (njihov veliki petek), gospod je bil prijazen in odprl samo za nas, mi smo pa nujno potrebovali avto.
Odpravili smo se iz Kolašina in fante ujeli ravno na izhodu iz reke. Vsi smo bili zadovoljni in začudeni, da nam je uspelo vse to urediti, projekt je pa naprej potekal tekoče, kot je treba.
***
Z vesli na pomoč rekam
Projekt Balkan Rivers Tour je projekt skupine okoljevarstvenih aktivistov in veslaških zanesenjakov, ki so se odločili v 35 dneh preveslati 16 balkanskih rek, da bi tako opozorili na velikopotezne hidroenergetske projekte v regiji, ki bodo, če bodo izpeljani, korenito in nepovratno spremenili podobo balkanskega vodnega bogastva. Balkan Rivers Tour je največji tovrstni projekt v Evropi in poteka pod okriljem kampanje Save the Blue Heart of Europe, podpirajo pa ga tudi WWF Adria, Riverwatch in Euronatur.
