Za čisto pitno vodo je treba čistiti odpadno

Odpadne vode so ob svetovnem dnevu voda dobile pozornost za nekaj dni, morale bi jo imeti vedno.

Objavljeno
23. marec 2017 17.29
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Ljubljana – »Zaščita kakovostne vode, tekočega zlata 21. stoletja, je ključna tema prihodnosti,« je dejal predsednik vlade Miro Cerar. Stroka opozarja, da je treba za to sodelovati in razmišljati celostno, voda kroži, v ta krog pa spuščamo preveč odpadkov in kemikalij.

Voda prekriva kar dve tretjini našega planeta in ima izjemno pomembno vlogo v vseh segmentih življenja. Vodo uporabljamo v zelo različne namene, toda na globalni ravni se je največ, kar 70 odstotkov, porabi v kmetijstvu. Takoj za kmetijstvom se največ vode porabi v industriji, delež vode, ki jo porabijo gospodinjstva, pa znaša približno desetino vse svetovne porabe vode. Po podatkih statističnega urada vsak prebivalec Slovenije na leto porabi v povprečju 42 kubičnih metrov vode, kar znese približno 117 litrov na dan. Približno toliko je potem tudi odpadnih voda, ki so bile tema letošnjega svetovnega dneva voda.

»Od sedanjega sistema, ko so naravni viri vir dobička, 82 odstotkov Zemljanov nima nič, le onesnaženo okolje,« pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj in dodaja, da ima na svetu večje ali manjše težave z vodo štiri milijarde ljudi. K temu prispevata tudi kmetijstvo in gnojenje. »Zdaj je čas gnojenja, a le 14 odstotkov dušika, ki ga bodo vrgli na zemljo, bo dejansko prišlo v hrano,« pravi Kajfeževa.

Morja se kisajo, toploto bodo še dolgo oddajala, polna so plastike. Foto Leon Vidic/Delo

Velika grožnja so podnebne spremembe. Delci v zraku skrajšujejo življenje v Ljubljani za 9 mesecev, na Kitajskem pa za pet let. Delci vplivajo tudi na padavine, kar je izjemno pomembno za najbolj naseljene dele sveta. Oceani se kisajo, morja se spreminjajo 1000-krat hitreje kot v predindustrijski dobi. »Vendar podnebnih sprememb z novim predsednikom ZDA in novim direktorjem ameriške okoljske agencije ni več,« še pravi Kajfeževa in dodaja, da ima voda veliko toplotno zmogljivost, zato bo zdaj nabrano toploto vračala še tisoče let, ljudje v mestih pa verjamejo televizijskih vestem in počasi bodo tudi to, da so krave dejansko vijolične.

Nevarna plastika

Povprečen Slovenec po njenih podatkih v petih dneh k onesnaženosti morja prispeva kilogram plastičnih odpadkov. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta je povedal, da so se leta 2012 pred prvo preiskavo Jadranskega morja, ki so jo delali študentje Univerze v Novi Gorici, bali, da ne bodo našli plastike v morju. »Rezultati so nas navdali z drugimi skrbmi, plastika je povsod,« je opozoril Kržan. Tako so uredili odjemna mesta za odpadno ribiško opremo, spodbudili ribiče, da oddajo tudi ulovljene odpadke in jih ne vržejo nazaj v morje. »Rešitve so preproste, več smetnjakov na obali in informiranje ljudi pred dopusti,« pravi Kržan.

Majhni delci plastike pridejo po kanalizaciji do rek in v morje. Foto Jože Suhadolnik/Delo

Andreja Ramšak iz Morske biološke postaje Piran je povedala, da so plastiko našli v vseh vrstah morskih živali. Delci poškodujejo škrge školjk, kemikalije, ki se vežejo na plastične delce, pa poškodujejo membrane celic, čedalje več je tudi rakavih sprememb. »Če te snovi vplivajo na školjke, vplivajo tudi na nas,« pravi Ramšakova in dodaja, da moramo za prave rešitve sodelovati. Plastične mikrodelce so našli tudi v morski soli.

Kar 80 odstotkov mikroplastike pride v morje z rekami, 77 odstotkov pa je je iz gospodinjstev. Naravni kazalniki razmer v morju so delfini. »V slovenskem morju jih plava med 70 in 150, na kar moramo biti izjemno ponosni,« je dejala Nina Uratarič Malnar iz Morigenosa in dodala, da je treba odpraviti grožnje, kot so podvodni hrup, čezmeren promet, kemijsko in mehansko onesnaženje, pa tudi čezmeren izlov rib.

Hrana in maščobe

»V stranišče spada le tisto, kar izločimo. Največji problem je hrana, ta z maščobo naredi obloge, skupaj s kavno usedlino nastanejo tako trdne obloge kot armiran beton,« je povedal Nebojša Matijevič, delovodja na vzdrževanju kanalizacijskega sistema v Ljubljani. V kanalih poleg hrane najde tudi veliko stvari iz kopalnic, plastične posodice, zamaške, damske vložke, paličice za ušesa, najlonke. To povzroča dodatne stroške.

V školjko sodijo le izločki, nič drugega. Foto Leon Vidic/Delo

Hrana in maščobe so tudi glavni razlog za zamašitve kanalov. Ura čiščenja, kar ponavadi zadošča, stane 94 evrov neto. Matijevič pravi, da je treba kanale redno pregledovati, enkrat na leto odpreti vse jaške okrog stavbe, na pet let pa tudi temeljito oprati. »Mi na pet let operemo vseh 1050 kilometrov kanalov,« pojasni Matijevič.

Težava je namreč, da odpadna voda začne teči nazaj v stanovanje, če se kanal zamaši. Največkrat se to dogaja na internih priključkih, ki vodijo na javno omrežje. Tam se ponavadi naselijo tudi podgane, ki počasi pregriznejo betonske cevi, najprej na njihovih stikih. Ob tem gre v kanale tudi pesek, kar tudi pospeši zamašitve. »Podgana ve, kje je hrana, to je ponavadi tam, kjer se vodoravna cev vzpne navpično v stavbo,« pravi Matijevič in opozarja, da bi imeli v Ljubljani katastrofo, če ne bi izvajali rednih deratizacij.

V Mariboru olja zbirajo

Leta 2015 je mariborska Snaga skupaj zbrala 36.000 litrov, lani pa že dobrih 40.000 litrov odpadnega jedilnega olja. To zbirajo na različne načine, z mobilno ekipo po terenu na področju Maribora in okolice. Kanali zbiranja potekajo prek vrtcev, osnovnih in srednjih šol, domov in ustanov, na zbirnih centrih, v večstanovanjskih objektih in individualnih hišah. Zbirajo ga v 35-litrskih sodčkih in ko so sodčki polni, jih stranke o tem obvestijo. Poln sodček zamenjajo s praznim.

Javnost o zbiranju odpadnih olj redno obveščajo prek različnih komunikacijskih poti (spletna stran, FB-stran, radijski oglasi in drugo), natisnili pa so tudi plakate in letake, s katerimi spodbujajo posameznike za zbiranje odpadnega jedilnega olja v večstanovanjskih stavbah.

Olja vsak mesec kot ločeno zbrano frakcijo prodajo na trgu najugodnejšemu ponudniku. Cene, kot pravijo, se vsak mesec spreminjajo. Kot smo izvedeli, so odpadna olja precej iskana, tako pri proizvajalcih biodizla kot v bioplinarnah. Cene za tono odpadnega jedilnega olja ponavadi presegajo 100 evrov, lahko pa dosežejo tudi 400 evrov.

Zaradi obojestranskih koristi Snaga lahko z olji zasluži in zniža račune za ravnanje z odpadki, Vodovod-Kanalizacija pa bi imela nižje stroške vzdrževanja kanalizacije, bo predlog, da se tudi v Ljubljani uvede zbiranje odpadnih olj, kmalu na mizi Snage.

Strožje predpise bi imeli

»Pogrešamo strožjo evropsko zakonodajo, ki bo upravljavce komunalnih čistilnih naprav zavezala, da iz odpadnih voda odstranjujejo tudi onesnaževala, ki dolgoročno grozijo zdravju prebivalcev. To so onesnaževala, o katerih doslej nismo govorili, težko razgradljive snovi odtekajo po vodi in onesnažujejo vire vode. Stroka mora poleg tega narediti precej na tehnologijah čiščenja odpadnih voda. Nekatere sicer obstajajo, vendar so še predrage,« pravi Brigita Jamnik iz Vo-Ka.

Težave s čisto vodo ima že štiri milijarde ljudi. Foto Reuters

Dodaja, da je še ena rešitev preobrat do tega, da se na policah trgovin ne bi smeli več pojavljati izdelki, ki so grožnja okolju. Tako kot so pred časom iz rabe umaknili poliklorirane bifenile, se bo najverjetneje na svetovni ravni treba začeti resno pogovarjati o tem, da so v gospodinjski rabi kemikalije, ki so grožnja zdravju. »Verjetno je rešitev v iskanju nadomestnih snovi za te kemikalije. Vprašanje pa je, koliko smo se potrošniki pripravljeni odpovedati svojim najljubšim parfumom, šamponom, gelom za prhanje in podobnemu,« še pravi Jamnikova.