Za doselitev ogroženih risov lovci in kmetje

Dokumentarec Risova pot se poklanja zeleni bratovščini - V okviru projekta Life Lynx bo v prihodnjih petih letih v Slovenijo priseljenih 14 risov.  
Objavljeno
11. junij 2018 18.00
Posodobljeno
11. junij 2018 18.13
Brez doselitve novih risov bo slovenska populacija izumrla. Foto Miha Krofel
Ljubljana - Lovci, ki so v začetku 70. let prejšnjega stoletja dali pobudo za ponovno naselitev risa na slovenskih tleh po tem, ko ga je na začetku 20. stoletja paradoksalno iztrebila puška – resda ne le lovska –, bodo imeli poleg gozdarjev in varstvenih biologov tudi ključno vlogo pri doselitvi 14 risov iz Slovaške in Romunije. Novi risi bodo – upajmo – oplemenitili kri oslabljene slovenske populacije in jo rešili pred skoraj zagotovim siceršnjim izumrtjem.

»Naša naloga je, da damo naravi nazaj tisto, kar smo ji iztrgali,« je v arhivskem posnetku prispevka TV Slovenija iz leta 1973, predvajanem v dokumentarcu Risova pot, povedal Rado Švigelj, nekdanji direktor gojitvenega lovišča Rog, kamor so leta 1973 iz tedanje Češkoslovaške naselili šest risov. »Lovci so tedaj opravili pionirsko delo, mi pa ga moramo nadaljevati,« poudarja Rok Černe, koordinator mednarodnega projekta Life Lynx, v okviru katerega bo stekla doselitev novih risov in v okviru katerega je nastal tudi dokumentarec Risova pot. Režiserja Gregor Šubic in Seth Wilson se v njem poklanjata legendam zelene bratovščine iz Slovenije, Češke in Hrvaške, ki so sodelovale pri preselitvi risov v sedemdesetih letih in tudi po njej vestno spremljale skrivnostne poti največjih evropskih mačk. »Nekdo, ki je 40, 50 let živel v gozdu, lahko pove stvari tako, da jih začutiš. V teh zgodbah je ogromno srčnosti,« utrinke s snemanja povzema Šubic.

image
Režiser Gregor Šubic želi, da bi si dokumentarec Risova pot ogledali v čim več lovskih domovih. Foto Leon Vidic/Delo


Priprave na dokumentarec so potekale tri mesece, naslednje tri mesece so ga snemali. Vse posnetke risov, ki jih je v naravi izjemno težko izslediti, so naredili v ljubljanskem živalskem vrtu in Bavarskem gozdu, a je mojstrska montaža poskrbela, da so živali videti, kakor da bi se nemoteno sprehajale v naravnem okolju. Dokumentarec bo v četrtek predvajan še v Kočevju, 20. junija v Karlovcu, režiser pa predvsem želi, da bi ga predvajali v čim več lovskih domovih.

Maks Konečnik v polni lovski uniformi in Janez Čop sta si ogledala premiero v ljubljanskem Kinodvoru. Janez Čop je bil po besedah režiserja Šubica tisti biolog, ki je napisal takšen projekt doselitve risov, da sta ga Beograd in Ljubljano potrdila, le Ivan Maček – glede na priimek bi projektu moral biti naklonjen – mu je vseskozi nasprotoval. Maks Konečnik pa je bil lovski čuvaj v gojitvenem lovišču Rog, ki je mladim risom iz Čehoslovaške postavil ograde, v kateri so bili dva meseca pred izpustom v naravo, ter jim pripravljal hrano, hranila pa jih je njegova žena, ki je srečanja z njimi – kot ena redkih oseb, ki je imela stike z živalmi – natančno popisovala v dnevniku.

image
V Risovi poti spomine na doselitev risov leta 1973 obujata tudi upokojeni biolog Janez Čop in lovec Maks Konečnik. Foto Leon Vidic/Delo


Preživeti mora vsaj deset risov

Naselitev risov v sedemdesetih letih je bila eden najuspešnejših naravovarstvenih projektov tistega obdobja. Risi so se uspešno razmnoževali in razširili v Hrvaško, Avstrijo, Italijo ter Bosno in Hercegovino. A populacija je ostala izolirana in se tudi ni mogla izogniti dejstvu, da v celoti izhaja iz vsega petih osebkov, kolikor jih je uspelo naprej predati svoje gene. Zaradi parjenja v sorodstvu je začela pešati, po trenutnih oceha šteje med 10 in 20 osebkov. Risi so po besedah genetika Tomaža Skrbinška v povprečju bolj sorodni, kot bi bili potomci parjenja med bratom in sestro.

Doselitev novih risov je kot edino rešitev pred izumrtjem navedla vladna strategija ohranjanja in trajnostnega upravljanja z risom iz leta 2016, Evropska komisija pa je tej rešitvi dala zeleno luč z odobritvijo financiranja projekta Life Lynx. V sklopu projekta bo v prihodnjih petih letih na Slovaškem in v Romuniji odlovljenih 14 risov in preseljenih v Slovenijo in na Hrvaško. Cilj je v populacijo vključiti deset risov, pet na Kočevsko-Notranjsko in pet v Alpe, pravi Černe.

image
Ris je največja evropska mačka, ki je močno ogrožena. Foto Miha Krofel 


»Pozimi smo izvajali monitoring v Romuniji in na Slovaškem ter iskali primerna mesta za odlov živali, izvedli nekaj komunikacijskih aktivnosti, zdaj se dogovarjamo, kje bodo stale ograde, kamor bomo rise namestili pred izpustom, ter glede monitoringa slovenske populacije, ki bo stekel jeseni. Spremljali bomo, katere živali so kje prisotne. Če je le mogoče, bomo na njihova območja spustili rise nasprotnega spola, da se bodo čim prej sparili.«

Doselitvi (načeloma) nihče ne nasprotuje

Okrepitev obstoječe risje populacije z novimi prišleki pa je le rešitev za njeno srednjeročno preživetje. Za dolgoročno se bo morala naša populacija povezati s sosednjimi v Švici, Avstriji in na Balkanu. »Vse te populacije so ponovno vzpostavljene iz Karpatov in morajo se povezati, da se bodo njihovi geni začeli pretakati. Glede na razvoj dogodkov zadnjih nekaj desetletij to lahko pričakujemo v naslednjih 40 letih,« predvideva Černe.

image
Maks Konečnik je mladim risom iz Čehoslovaške postavil ograde, v kateri so bili dva meseca pred izpustom v naravo, ter jim pripravljal hrano, hranila pa jih je njegova žena, ki je srečanja z risi popisovala v dnevniku. Foto Leon Vidic/Delo


Izrazitega nasprotovanja doselitvi risov za zdaj ni; tudi kmetijsko-gozdarska zbornica, ki je bila sprva proti njej, jo je na posvetu v državnem zboru pred nekaj meseci podprla. Res pa ris v primerjavi z volkom ali medvedom naredi malo škode, dodaja Černe. Če bodo te vseeno nastajale, jih bodo kmetje dobili povrnjene. V okviru projekta bodo še naprej razdeljevali zaščitne ograje in kmetom svetovali za preprečevanje nastanka škod. Za širšo družbeno sprejemljivost doselitve risov pa bodo poskrbeli z ustanavljanjem lokalnih skupin na območjih, kjer bodo risi izpuščeni. Zaživele bodo še to jesen.