Tiskane izdaje
Ljubljana – Zeleno gospodarstvo prinaša blaginjo ljudi in višjo kakovost življenja, zraven pa konkurenčnost. »Deklarativno smo takoj za to, preboja pa kar ni,« pravi Tanja Bogataj z ministrstva za okolje in prostor. Priložnosti poudarjata tako EU kot OECD.
Ministrstvo za finance se je ravno lotilo druge priprave zelene proračunske in davčne reforme, pri čemer poudarjajo, da mora Slovenija ostati na poti finančne konsolidacije in zmanjševanje davkov ne pride v poštev. Slovenija je poleg tega posebna po tem, da ima veliko energijsko intenzivne industrije, dajatve na porabo energentov pa so visoke, zato jih je težko še povišati brez škode za gospodarstvo. Na ministrstvu za okolje in prostor pa pripravljajo okviren program prehoda v zeleno gospodarstvo, ki naj bi bil končan še letos, pred strategijo razvoja Slovenije, predvideva pa spremembe v obnašanju ljudi in tudi v zakonodaji.
Usmeritve ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano večinoma določa skupna kmetijska politika, pri čemer je glavna novost okoljska usmerjenost. Zelena komponenta bo težka tretjino proračuna, za Slovenijo to letos pomeni 41,4 milijona evrov, leta 2019 pa, denimo, 40,3 milijona evrov. Slovenske priložnosti so gozdno-lesna veriga, narava in vode, tudi čebele, dopolnilne dejavnosti na kmetijah z višjo dodano vrednostjo in podobno.
Vendar je mnogo dvomov o teh napovedih državnih uradnikov. »Ima ta država zeleno vizijo? Nima je, če bi jo imela, bi podprla Potočnikov model krožnega gospodarstva, ki ga hoče nova komisija umakniti,« je dejal Janko Kramžar, direktor ljubljanske Snage, ki je Ljubljano kot prvo glavno mesto v EU postavila na pot koncepta Nič odpadkov. Dušan Plut je dodal, da ima Slovenija idealne pogoje za razvoj, ki so nad svetovnim povprečjem, bogato naravo in izobražene ljudi. »Pa nič ne naredimo!« pravi Plut.
Plačati bo treba več
Marjan Mačkošek iz Štore Steel pa je dejal, da je jeklo drugi najbolj proizvajan material na svetu, le za betonom, zato bi moralo biti jeklo v središču vseh načrtov recikliranja in krožnega gospodarstva. »Kupci nočejo okoljsko škodljivih in energijsko potratnih proizvajalcev, zato je treba nenehno vlagati v razvoj,« je povedal Mačkošek in opozoril, da bi obremenitev energentov s še višjimi dajatvami to onemogočila. Dodal je, da največji industrijski porabniki elektrike pomagajo pri uravnavanju električnih omrežij. Trgovski centri tega ne počnejo, pa se je eden že znašel med petimi največjimi porabniki elektrike.
»Nimamo celovite energetske strategije, ne vemo od kod vzeti denar za razširjeno shemo podpore obnovljivim virom, gospodinjstva in industrija niso pripravljeni plačevati več za zeleni preboj, nimamo niti strategije in načrta obvladovanja razpršenih obnovljivih virov. Novi pristopi zahtevajo močnejše povezovanje znotraj države in s tujino, kar je v Sloveniji, državi z izrazito regionalno mentaliteto, lahko precejšnja ovira. Ključno je zato nove pobude prepustiti generacijam mladih strokovnjakov, jih dodatno spodbuditi in izobraziti za ustvarjanje novih poslovnih modelov v novem okolju,« pa o zelenem preboju meni Aleksander Mervar, direktor Elesa, in dodaja, da nakup tujega znanja ali tehnologij ne prispeva k dvigu BDP.
V Sloveniji so hidroelektrarne lani proizvedle 4732 gigavatnih ur (GWh) elektrike. Za leto 2020 se je Slovenija zavezala, da bo delež čiste elektrike v končni porabi znašal 39,3 odstotka. Takrat bomo v državi po oceni Elesa porabili 15.588 GWh elektrike, 39,3 odstotka od tega pomeni 6126 GWh. Manjka nam torej 1394 GWh čiste elektrike. To bo po Mervarjevem mnenju pomenilo podražitev za MWh za 10 do 15 evrov in povečanje podpor za obnovljive vire energije z 91 na 290 milijonov evrov.
