Tiskane izdaje
Pot v sredino Zemlje je še vedno rezervirana zgolj za junake Julesa Verna. Očitno je veliko lažje razmišljati o pošiljanju človeških genov na Mars kot v središče našega edinega planeta. Pravzaprav jih pošiljamo v zemljo že od rojstva Adama in Eve ali od takrat, ko je človek postal humano bitje, za katero sta predvsem značilni empatija do svoje okolice in skrb za pokojne.
Neskončne miljarde usod, enake v pričakovanjih in tako različne v realnih možnostih, je pokrila zemlja, ostal je spomin za nekaj generacij in spoznanja, prenesena na potomce v obliki kemičnega genskega zapisa ali karmičnih tokov.
Na zemlji smo ujeti v absolutizmu prostora, ki nas obdaja in v katerem se gibljemo, zato težko razmišljamo relativno. Usode prijateljev, znancev, vseh, ki jih imamo radi, so tako resnične in otipljive, da svet zunaj tega ne obstaja. Če pa po naključju pride do nas, ga ne ozavestimo, saj ima naša zmožnost empatije svoje realne meje.
V Sredozemskem morju in na njegovih obalah so se celotno zgodovino človestva dogajale tragedije, ki jih je poganjal pohlep mentalno bolnih posameznikov, ki so videli svojo prihodnost zgolj v manifestaciji moči, bogastva, oblasti in manipulacije. V morje so pošiljali trgovska, osvajalska, vojaška ladjevja, ki so širila grozo imperializma po vsem svetu. Imperiji so nastajali, rasli, propadali, propadale so usode posameznikov, ki so verjeli v humanizem, usode je pokrila zemlja, dokončno jih je izbrisal čas.
Zgodovina namreč ohranja v nesmrtnosti zgolj najbolj okrutne morilce, kriminalce, bolne voditelje, izrodke humanega dela človeštva, medtem ko jo Človek z veliko začetnico preprosto ne zanima.
Usode tisočev beguncev in migrantov, ki danes izginjajo v modrih valovih Sredozemskega morja, taistih valovih, ki pljuskajo tudi na turistične obale, kjer se tare ljudi drugačnih možnosti, ne bodo nikjer zabeležene, kratko malo poniknejo v sredo-zemlje, v nič, kot piščanci v klavnici. Smisel njihovega rojstva ostaja kot minljiva bolečina svojcev, ki se izgubi v času.
Privilegij letenja z majhnim letalom na dolge razdalje je neizmerno dragocen. Nova dimenzija in tako potrebna distanca do realnega sveta dajeta možnost relativizacije absolutnega. Ljudje in dogodki se drugače postavijo v prostoru. Pravzaprav jih niti ni videti, ne ljudi, ne dogodkov, mogoče le posledice njihove neumnosti. »Uspešneži« vseh zvrsti, od politikov, športnikov, znanstvenikov, umetnikov, kuharjev, podjetnikov, bančnikov ... so enako nepomembni kot piščanec na kokošji farmi, ki čaka, da ga predelajo v njihovo hrano.
Letenje osmišlja moje življenje, kot ga lahko dojamem, čeprav je enako nepomembno v dimenziji groze človeških tragedij, ki jo povzročajo omikani ljudje, ki vidijo vrednost človeka v lepih oblekah, avtih, denarju in kulturnih prireditvah. Kakšno vrednost ima lahko prizadevanje majhne skupine entuziastov za meritve črnega ogljika v dimenziji naših sodobnih kreatorjev vojaških spopadov, ki nekaznovano sejejo smrt z brezpilotniki, raketami, podložnimi eksekutorji ...
Skrbi nas zdravje dihal majhne privilegirane skupine ljudi, medtem ko večina soljudi tega planeta umira z nekaj dolarji na dan, kot kolateralna škoda globalne trgovine, izkoriščanja naravnih resursov za bogatenje nekaj najbolj prizadetih posameznikov, ki jim nakradeno bogastvo daje moč kreiranja usod drugih.
Sedim na železni klopi na trgu Carmine pod velikim kipom Marije, skupaj z nekaj desetinami beguncev, ki posedajo v brezdelnem čakanju v Cagliariju na jugu Sardinije. Letenje za znanost, misija GreenLight WorldFlight, ideja, ki mi osmišlja življenje, se izgublja v iskanju smisla ljudi, ki so srečno prebrodili Sredozemsko klavnico, ki jo mi vsi nemo opazujemo. Vsak obraz je svoja zgodba, s pričakovanji, čustvovanjem, ljubeznijo, prijateljstvom, upanjem v dobre ljudi.
Politiki, podaljšana roka kapitala, ki ga usmerja peščica bolnih, pohlepnih posameznikov, so ujetniki lastnih interesov in jim empatija seže do svojega ožjega sorodstva ter psa in mačke na kavču. Tudi naši, slovenski, so med njimi.
Lahko bi koga ogovoril, povabil v letalo in ga prepeljal v obljubljeno deželo Nemčijo, Švedsko, Norveško, kamorkoli, samo v Slovenijo ne, kjer po vaseh vejeta strah in gnus pred drugačnimi.
Vendar jim tudi jaz obrnem hrbet, izginem v ulice, polne turistov, bežim pred slabo vestjo, med stene hotela. Depresijo preženejo pregledi vremenskih napovedi, planiranja zahtevnega poleta proti Cipru, pregled elektronske pošte, telefonski klici ... Strah za lastno življenje zmanjša intezivnost empatije do drugih, usode ljudi s trga Carmine potisnem v podzavest.
Sprijaznim se s krutostjo sveta, v katerem vsak išče svoj smisel na drugačen način. Vsi so enako pomembni, brez absolutne vrednosti. Upanje in želje katerega koli begunca, migranta, prebivalca planeta Zemlja so enako pomembni za človeštvo kot bolni načrti Elona Muska o potovanju drugih na Mars. Sam pa bo tako ali drugače, kot mi vsi, odšel v sredo-zemlje.
Vendar je pomembno upanje v človeka, upanje, da lahko nekaj malega premaknemo na bolje, okrepimo karmo človeštva s humanimi dejanji, dajemo zgled okolici, ki je zato boljša. Meritve črnega ogljika in puščavskega peska nad Sredozemljem ne bodo rešile človeštva, pokažejo pa lahko, da se je kljub globalni noriji vredno boriti za lepše okolje, pa čeprav zgolj zato, da osmišljamo svoja življenja.
***
Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF lahko sprmeljate na posebni tematski strani na Delo.si. V njej poleg sprotne trase leta najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi, pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.
Med pisci blogov so poleg Matevža Lenarčiča še Griša Močnik, Andrej Velkavrh, Petar Damjanić, Boris Mikuž, Petra Draškovič Pelc in Martin Šolar.
