Tiskane izdaje
Ni ga televizijskega žanra, v katerem bi en posameznik tako dolgo imel monopol, kot ga ima David Attenborough pri naravoslovnih dokumentarcih na televiziji BBC. Njegova naracija, ki boža ušesa, pospremljena s fascinantnimi posnetki najčudovitejših kotičkov in bitij na našem planetu, je generacijam 30- in večletnikov pomagala izoblikovati predstavo o planetu Zemlja.
Spoštljiva distanca do živali, s katerimi se znajde v kadru, profesionalizem znanstvenika, hkrati pa - po več kot 60 letih bližnjih srečanj z njimi - še vedno otroško navdušenje nad njihovimi značilnostmi in obnašanjem, so prava antistresna terapija za gledalca, in tako zelo drugačni od pristopa voditeljev naravoslovnih dokumentarcev na Animal Planetu in National Geographicu. Sodobni Indiane Jonesi se znajo naravi približati le tako, da si jo podredijo. Predstavljajo jo kot prostor, poln prežečih nevarnosti, sovražnikov, morilcev in psihopatov, kot akcijski triler, srhljivko in dramo hkrati. Zato so vsi tisti orjaški beli morski psi (za katere se včasih izkaže, da so računalniška animacija), gigantski pitoni in mega aligatorji približno tako vznemirljivi kot ribe v ribarnici.
Težko si je predstavljati, a tudi sir David Attenborough je v mladosti svoje kariere odigral nekaj podobnih epizod, ki jih danes obžaluje. Jedel je želvja jajca, povlekel velikega mravljinčarja za rep, da ga je snemalec lahko posnel, na Borneu pa si je s snemalno ekipo oddaje Zoo Quest privoščil pravo filmsko potegavščino. Ker niso našli velikih krokodilov, ampak le mladiče, je snemalec te najprej posnel v vodi povsem od blizu, da so bili videti ogromni in strašni. Posnel je Attenborougha, kako si sleče srajco in jo podrži pred seboj kakor matador, kot da bi jo hotel vreči čez krokodiljo glavo, nato je oba posnetka zmontiral tako, da je videti, kot da se Attenborough bojuje s krokodilom. »"O bog, kako pogumen si bil, sam si tega nikoli ne bi upal," so mi govorili mimoidoči,« popisuje anekdoto v avtobiografiji Life on Air (2002).
Za študij zoologije in geologije na univerzi Cambridge se je odločil, ker je upal, da ga bo delo znanstvenika popeljalo v »oddaljene in razburljive dele sveta«. A po vrnitvi iz vojske je opustil misel na nadaljevanje študija na doktorski ravni, službe, kakršne si je želel, pa tudi ni našel. Poročil se je z Jane, romanco iz študentskih let, in pristal na delo asistenta urednika na založbi za izobraževalno literaturo. Vseeno pa se je prijavil na razpis BBC za radijskega voditelja.
Povratnega klica ni pričakoval, a ga je dobil. Ne sicer iz radijskega, ampak televizijskega dela mreže, pri katerem so načrtovali oddajo Talks. Sprejel je ponudbo za trimesečni tečaj javnega nastopanja in že med njim so ga porabili za pogovore z znanimi osebnostmi v ženski oddaji Joan Gilbert's Weekend Diary. Šele desetletja pozneje, ko je pisal govor ob upokojitvi novinarskega kolega Johna Reada, je v roke dobil oceno svojega prvega nastopa. Mary Adams, gospa, ki je bila zadolžena, da na noge postavi oddajo Talks, ga je opisala kot inteligentnega in obetavnega, potencialno primernega za producenta, »kot spraševalec pa se ne sme več pojavljati, ker ima prevelike zobe«. Kljub temu je Attenborough na Tetki, kakor je britanski tisk svoj čas imenoval prvo javno nacionalno televizijo naredil bogato kariero.
Odnos do živali je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja še povsem srednjeveški. Živali je bilo treba izslediti, ujeti, jih zvezati in razstaviti v živalskem vrtu, kjer so si jih ogledovale trume navdušenih obiskovalcev. Živalski vrtovi so tekmovali, kateri bo v svoji zbirki imel več redkih vrst, zato so pogosto organizirali nabiralne odprave, običajno v svoje kolonije. V »spregi« z londonskim živalskim vrtom so bile posnete tudi oddaje Zoo Quest.
Štiričlansko ekipo so poleg Attenborougha, ki je imel vlogo producenta, sestavljali skrbnik plazilcev v londonskem živalskem vrtu Jack Lester, oskrbnik ptičev Alf Woods in mladi snemalec Charles Lagus. Ko je Lester, ki je bil zadolžen za ulovitev živali in predstavitev v studiu, zbolel - nekaj let zatem je umrl za neznano boleznijo -, je njegovi vlogi prevzel Attenborough.
Na prvo odpravo se je ekipa Zoo Questa odpravila v britansko kolonijo Sierro Leone, od koder naj bi prinesla ptico Picathartes gymnocephalus, ki je ni imel še noben živalski vrt. Trenutek, ko so pristali na letališki stezi v Freetownu, ob robovih katere je kipelo od zelenja in živali, Attenborough v avtobiografiji opisuje kot prelomen: »Ta ozki pas trate je predstavljal vso sijajnost in rodovitnost tropske narave, od katere si nikoli nisem opomogel«.
Velika Britanija je imela močno tradicijo naravoslovnih dokumentarcev na radiu, snemale so jih tudi neodvisne produkcijske hiše, toda Attenborough in njegova ekipa so izumili naravoslovno dokumentarno televizijo, piše Guardian. »Ljudje so poznali slone in žirafe, toda komodoškega zmaja ni imel še noben živalski vrt. Prvi smo posneli lemurje na Madagaskarju in rajske ptice,« piše Attenborough v Life on Air.
Na nekatere živali se je še posebej navezal. Iz Bornea je pripeljal osirotelega orangutana Charlieja, ki je postal oče prvega mladiča te vrste v londonskem živalskem vrtu. Ob drugem obisku Madagaskarja, skoraj 60 let po prvem snemanju tam, je zajokal od ginjenosti ob pogledu na vilinske sifake z rumenimi očmi. Marsikatero bitje pa je končalo v njegovi domači zbirki, ki se je sčasoma razširila na celotno sobo v pritličju družinske hiše v Richmondu. V njej so - poleg obrednih mask in fosilov - prebivale papige, opice, lemurji, pitoni, kuščarji in galagi. Zanje in občasno tudi za druge bolnike iz londonskega živalskega vrta je skrbela žena Jane, glas o zdravilnih rokah katere se je razširil med Attenboroughovimi kolegi zoologi.
Zoo Quest je postal velik hit in se na sporedu obdržal devet let, a Attenborougha je bolj kot lov na živali zanimalo njihovo obnašanje. »Poleg tega je bil format Zoo Questa že nekoliko zastarel. Snemalna tehnika je toliko napredovala, da živali ni bilo več treba prikazovati v studiu, ampak v naravnem okolju, piše Attenborough. A še prej si je privoščil študij antropologije, zatem pa osem let preživel v pisarni; najprej kot nadzornik novega televizijskega kanala BBC 2, ki je pod njim začel oddajati v barvah, predvajati kultni Leteči cirkus Montyja Pythona in monumentalno dokumentarno serijo Civilisation.
Čez štiri leta je napredoval na položaj programskega direktorja celotne BBC, »kar je pomenilo še več pasjega dela. Moral sem odpuščati in sestavljati proračun. Odgovoren sem bil celo za uvajanje računalnikov, zaradi česar sta moja otroka umirala od smeha, saj še danes ne znam uporabljati elektronske pošte«.
Ko je odslužil osemletni pisarniški mandat, ki ga je prekinjal z občasnimi pobegi v divjino, se je z okrepljeno ekipo vrnil v džunglo. Leta 1979 je na spored prišla serija Life on Earth, ki je skladno z Darwinovo evolucijsko teorijo pripovedovala zgodbo o nastanku življenja na zemlji. Snemali so jo tri leta in v tem času prekrižarili od Kenije do Madagaskarja in Komoda, ameriških prerij do aljaških tunder, amazonskega pragozda do patagonskih pamp, začeli pa so (seveda) na Galapaškem otočju. Dogodek, ki se je Attenboroughu najbolj zasidral v srce, je bilo bližnje srečanje z materjo in mladičema gorskih goril v Ruandi. Serija je postavila normativne temelje vseh naslednjih BBC-jevih poljudnoznanstvenih dokumentarnih oddaj: Living Planet (1984), Trials of Life (1990) in The Private Life of Plants (1995). Uspešna je bila tudi v Ameriki.
Leta 1997, ko je Attenborough snemal serijo Ptiči na Novi Zelandiji, so mu sporočili, da ima Jane možganski strdek in je v komi. Že naslednji dan je bil pri njej, večer zatem, na 47. obletnico njune poroke, je umrla. Attenborough ji v avtobiografiji ne nameni veliko vrstic, a v naslednjih pove vse: »Odšlo je središče, sidro mojega življenja. Jane je bila vedno ob meni. Pričakala me je na letališču ob vsaki vrnitvi s poti. Podpirala me je v vsem, kar sem počel. V resnici je bilo vse, kar sem delal, družinski posel. Brez njene neomajne podpore ne bi mogel živeti, kot sem. Bil sem izgubljen.«
Slovensko televizijsko občinstvo je Attenborougha spoznalo pozno, a najlepše mogoče, z monumentalno serijo Planet Earth iz leta 2006. »Če bi na Zemlji pristali vesoljci, ne bi mogli imeti boljšega vodiča po njeni lepoti in kompleksnosti, kot je BBC-jeva serija,« so zapisali v Guardianu. Enajst epizod se začne s kraljevim pingvinom in zaključi s sinjim kitom, vmes pa popelje po Zemljinih polih, puščavah, gozdovih, jamah, najvišjih vrhovih gora in najglobljih oceanih. Za vedno mi bo v spominu ostal prizor, v katerem beli morski pes v večkrat upočasnjenem posnetku med skokom iz vode v zraku zagrabi tjulnja, pa tudi tisti, na katerem se snubec rajske ptice Lophorina superba iz nevpadljivega ptiča spremeni v ovalno črno kreaturo s turkizno modrima očesoma in velikimi usti na tankih nožicah.
V avtobiografskem dokumentarcu 60 Years in the Wild iz leta 2012 se Attenborough pokloni številnim znanstvenikom, ki so mu pomagali pri oblikovanju oddaj - med njimi so bili nobelovec Konrad Lorenz, ki je osvetlil živalsko obnašanje, Dian Fossey in Jane Goodall, ki sta prispevali k boljšem razumevanju človeku podobnih opic, Francis Crick in Jim Watson, ki sta razvozlala strukturo molekule DNK, in Richard Dawkins, avtor teorije o sebičnem genu -, in pove, da se je v tem obdobju spremenilo ogromno: tehnologija snemanja - kamere, ki so jih uporabljali pri oddaji Zoo Quest, so lahko skupaj snemale le dve minuti, danes pa so na voljo kamere z visoko ločljivostjo, 3D-kamere in mikrokamere -, znanstvena spoznanja o biologiji in geologiji, pa tudi narava sama. »Gozdove na Borneu so posekali in nadomestili s sterilnimi vrstami oljnih palm ali, še slabše, spremenili v blatne puščave, ker nekomu niso več prinašale dobička. Plažo, na kateri sem prvič videl komodoškega zmaja, vsak dan obišče več čolnov turistov / .../ Kljub vsem spremembam pa na srečo v zadnjega pol stoletja ni izumrla še nobena žival, ki smo jih posneli,« piše Attenborough v Life on Air. Nasprotno, osem novo odkritih vrst živali, rastlin in fosilov je celo dobilo ime po njem.
Čeprav ima Attenborough med Britanci kulten status - sodelovanje s pevko Bjőrk mu je prineslo tudi nekaj popkulturne slave -, je nanj priletelo tudi nekaj kritik. Številni so mu zamerili tezo, da bi marsikatero težavo lahko rešili, če na svetu ne bi bilo toliko ljudi. Okoljevarstveniki so ga gledali postrani, ker se dolgo ni opredelil do globalnega segrevanja, kar je utemeljil z nepoznavanjem znanosti o podnebnih spremembah in okuženostjo z BBC-jevim imperativom objektivnega poročanja. Prav na slednjega pa je vrgla senco oddaja Frozen Planet, ki je prikazovala življenje polarnih medvedov na Arktiki. Attenboroughova ekipa je v njej namreč uporabila posnetek rojstva medvedjih mladičev iz živalskega vrta v Nizozemski.
Okoljski aktivist in publicist George Monbiot je Attenboroughu očital prav tisto, zaradi česar se mnogim ob gledanju njegovih dokumentarcev rosijo oči. »Obstajata dva planeta Zemlji. Eden je kompleksen, poln moralnih izzivov - svet, v katerem živimo, in mu grozi ekološka katastrofa. Drugi je tisti, ki ga vidimo v oddajah o življenju v naravi.« Attenboroughovo »prikazovanje fantastičnega, nedotaknjenega sveta« je označil za nevarno in dejal, da je voditelj dobil božji status. »V očeh vseh, ki ga častijo, je nezmotljiv. Poleg tega je ustvaril svet, ki ga ni. Misli dobro, toda 50 let je razglašal enega od najbolj nevarnih mitov o človeštvu.« Attenboroughu Monbiotova strupena puščica - ki vsekakor nosi nekaj resnice - ni bila všeč in poslal mu je jezno pismo.
Večkrat je napovedal, da se bo upokojil, a si je vsakokrat premislil. Lani so mu vstavili srčni spodbujevalnik, tudi to ga ni ustavilo. Na BBC 1 se je pred kratkim vrnil s šestdelno serijo Life Story, v kateri sledi živalim na glavnih etapah življenja. Posnel je oddajo Waking Giants, ki bo prikazovala izkopavanje največjih znanih okostij dinozavrov, za BBC 2 pa tridelno oddajo Big Birds, ki bo obravnavala noje, dinozavre in rajske ptice.
Novinarji ga pogosto sprašujejo, kaj je najbolj magičen trenutek kariere. Vedno znova brez zadržka odgovori, da potapljanje na avstralskem Velikem koralnem grebenu. Prvič je na njem snemal oddajo leta 1957, letos se nanj vrača z ekipo, ki bo največji podvodni gozd posnela v 3D-tehniki za oddajo, ki bo na sporedu BBC-ja prihodnje leto. »Ljudje pravijo, da nič ni lepšega kot tropski deževni gozd, vendar to ni res. Ko si tam, se najprej vprašaš, kje za vraga so ptice, kje so vse živali? Seveda se skrivajo v krošnjah dreves. Če hočete videti lepoto in divjino, morate obiskati Veliki koralni greben. Nadenite si masko in potopite glavo. Kar boste videli, vam bo odpihnilo možgane.«
