Tiskane izdaje
Avstrijska državna pogodba (ADP) oziroma sporazum o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije (Österreichischer Staatsvertrag), podpisan na Dunaju leta 1955, je mednarodnopravni temelj slovensko-avstrijskih odnosov. Od podpisa je minilo več kot šestdeset let, vendar določila 7. člena, ki varujejo slovensko manjšino, še vedno niso uresničena; niti ena od točk omenjenega člena ni bila izpolnjena v celoti.
ADP so z Avstrijo podpisale štiri zavezniške sile − Združeno kraljestvo, Francija, Združene države in Sovjetska zveza − Jugoslavija pa je, kot pridružena sila, imela status sopogodbenice. Državna pogodba ni bila običajna mirovna pogodba, ampak so z njo zavezniki deset let po koncu vojne mednarodnopravno uredili status Avstrije, postala je svobodna, samostojna demokratična država. Avstriji je sicer uspelo, da je bila razglašena za »žrtev nacizma«, a je njena nedolžnost v preambuli zrelativizirana. Zato ji je pogodba odveč, zato razlaga, da je obsoletna.
Sedmi člen z mednarodno priznanimi absolutnimi manjšinskimi pravicami ščiti manjšino na avstrijskem Koroškem in Štajerskem neprimerno močneje kot kakršnokoli evropsko manjšinsko varstvo. Republika Slovenija ima kot matična država vso pravico in dolžnost, da kot sila zaščitnica skrbi za manjšinsko varstvo in dosledno izvajanje zajamčenih pravic iz tega naslova. Toda neizpolnjevanje je večen problem. Nujno bi bilo formalno notificirati slovensko nasledstvo državne pogodbe pri Ruski federaciji kot njenem depozitarju, že vrsto let opozarjajo številni strokovnjaki; od začetka je takšno stališče zagovarjal profesor Borut Bohte, nekdanji predstojnik katedre za mednarodno pravo ljubljanske pravne fakultete.
Odnos Slovenije kot države zaščitnice do pogodbe pa je ambivalenten in ena temeljnih dilem tukajšnje zunanje politike. Vleče se od leta 1991, slovenska politika zaradi bojazni pred poslabšanjem odnosov z Avstrijo že petindvajset let ohranja pragmatično dvoumen odnos do državne pogodbe. Ne želi priglasiti nasledstva pogodbe.
Avstrijska stroka v zvezi s tem zastopa doktrino, da slovensko nasledstvo pogodbenega statusa v ADP zaradi spremenjenih okoliščin (rebus sic stantibus) po razpadu SFRJ ne pride v poštev. Najbolj izrecno je to stališče izrazil predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Khol leta 2005 ob obisku v Ljubljani, ko je rekel, da Slovenija ni naslednica pogodbe. Avstrija je ena redkih, ki v praksi zastopa doktrino »čiste mize« (tabula rasa), Slovenija, tako kot večina, pa zagovarja načelo kontinuitete mednarodnih pogodb. Slovenija je nesporno mednarodnopravno upravičena do nasledstva po razpadli SFRJ v državni pogodbi, ugotavlja tukajšnja stroka na pravni fakulteti, med drugim tudi nekdanji predsednik Danilo Türk. Slovenska država se nikakor ne želi samovoljno »katapultirati« v ADP s pristopom kot njena nova pogodbenica, temveč ima po občem mednarodnem pravu vso pravico, da kot ena od naslednic SFRJ nasledi pogodbeni status razpadle federacije, je argumenital Borut Bohte.
Toda odločitev ni strokovna, ampak tipično politična zadeva, ob kateri klone vsakokratna tukajšnja vlada.
