Tiskane izdaje
Ljubljana – O zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni dopustno odločati na referendumu. Če pa bi referendum bil, bi zakon padel, je kratek povzetek tokratne ankete Dela.
Malenkost več kot polovica vseh sodelujočih v anketi je mnenja, da zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne bi smeli preizkusiti na referendumu, kakor zahteva civilna pobuda Za otroke gre!, ki je sprožila začetek zbiranja podpisov državljanov z več kot 80.000 podpisi. Če pa bi se vendarle zgodilo, da bi o tem vprašanju odločali na referendumu – če bo dopustil državni zbor in nato morebiti še ustavno sodišče –, pa bi, kot zdaj kaže, večina zavrnila zakon. Polovica ne bi podprla izenačitve pravic raznospolnih in istospolnih parov, dobra tretjina bi takšno ureditev podprla.
Ni dopustno, da bi se na referendumu odločalo o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, meni malo več kot polovica vseh vprašanih v anketi Dela. Poleg tega nas je v tokratni anketi zanimalo še, kakšen odnos imajo ljudje do vprašanja izenačitve pravic isto- in raznospolnih parov, ali se nameravajo udeležiti morebitnega referenduma, predvsem pa, ali razumejo, o čem bi se sploh odločalo na takšnem referendumu. Dobili smo zanimive odgovore.
Med tistimi, ki menijo, da referenduma ne bi smelo biti na to temo, statistično značilno izstopajo podporniki ZL, SD in SMC, anketiranci z visokošolsko izobrazbo in brezposelni, za odločanje o tem vprašanju na referendumu pa so podporniki NSi in SDS ter anketiranci s srednješolsko izobrazbo in anketiranci v starostnem obdobju od 18 do 25 let, med njimi izstopajo študentje.
Z anketo smo poskušali ugotoviti, kakšna bi bila volilna udeležba, če bi bil referendum kljub vsemu razpisan. Da bi se ga zagotovo udeležilo, je odgovorilo 37 odstotkov vprašanih, dodatnih 21 odstotkov pa je dejalo, da bi se ga verjetno udeležilo.
Po spremembah referendumske zakonodaje je volilna udeležba zelo pomembna, saj je mogoče z neudeležbo na referendumu preprečiti potrditev zakona. Na podlagi ankete bi lahko dejali, da bi lahko bila udeležba na referendumu dokaj visoka, vendar je treba rezultat jemati z veliko mero previdnosti, saj lahko glede na dosedanje izkušnje ugotovimo, da skrajna zgornja meja (odgovor, da se bodo zagotovo udeležili) potem na referendumu nikoli ni bila dosežena in je bila volilna udeležba običajno nižja. Ali bi s predvideno udeležbo dosegli tudi zahtevani kvorum (okrog 340.000 vseh volilnih upravičencev), pa je v tem trenutku še težko oceniti. Morebitnega referenduma bi se nadpovprečno pogosto udeležili podporniki NSi in SDS ter anketiranci v starostnem obdobju od 36 do 49 let.
V nadaljevanju nas je zanimalo tudi, o čem naj bi sploh odločali na referendumu. Skoraj 40 odstotkov anketirancev je odgovorilo, da bi se odločalo o pravicah otrok, le 13 odstotkov pa, da o pravicah istospolnih ljudi, malenkost manj pa o človekovih pravicah in družinskih pravicah. Da bi se na referendumu odločalo o pravicah otrok, nadpovprečno značilno menijo podporniki NSi in SDS, medtem ko visoko izobraženi v večji meri kot druge skupine menijo, da se bo odločalo o človekovih pravicah.
In na koncu nas je zanimalo še, kako bi anketiranci glasovali, če bi bil referendum vendarle razpisan: polovica jih ne bi podprla izenačitve pravic isto- in raznospolnih ljudi, dobra tretjina pa bi bila za takšno zakonsko ureditev.
V drugem delu ankete smo se dotaknili vprašanja izplačevanja avtorskih honorarjev in posledičnega odstopa ministrice za izobraževanje, znanost in šport. Z odstopom Stanke Setnikar Cankar se strinja kar 75 odstotkov sodelujočih v anketi, slaba petina se jih ni znala opredeliti, le 6 odstotkov anketiranih pa je menilo, da njen odstop ni bil upravičen. In kakšno mnenje imajo vprašani o dejstvu, da je bivša ministrica poleg redne plače v 12 letih zaslužila dodatnih 600.000 evrov prek avtorskih honorarjev? Da je to velik problem, je menilo več kot 80 odstotkov anketiranih.
