Arhivske zgodbe v očeh nekdanjega obveščevalca

Ljubljana – »Kar se tiče arhivskih zgodb, je najpomembnejša tista Brejčeva, ko je leta 1993 kot predstojnik Visa iz arhiva službe nepooblaščeno odtujil veliko tajnih dokumentov. Sam se je kasneje prijavil tako, da je dokumente prinesel v parlament. Nihče ga ni niti ovadil, kaj šele kaznoval.«

»Če nihče ni takrat kaznoval kraje dokumentov, zakaj bi potem danes kdo kaznoval uporabo vsebin iz dokumentov za notranjepolitično obračunavanje,« je dejal Tone Peinkiher, nekoč šef obveščevalnega oddelka na obrambnem ministrstvu. Prepričan je, da se je gradivo nekdanje službe državne varnosti te dni »aktiviralo za potrebe vzpostavljanja ravnotežja med 'diskreditiranimi' koalicijskimi poslanci (Simčič, Marinič, Vogrin) z opozicijskimi (Meršol, Zanoškar). V ozadju sta čisti politični pragmatizem in preračunljivost.«

Peinkiher sicer meni, da so specializirane obveščevalne in varnostne službe neizogiben atribut državotvornosti in so nujni pogoj vzpostavljanja in ohranjanja slovenske države, a ob tem opaža, da »smo tudi pri teh službah očitno ves ta čas samostojne države korakali nazaj. Po dvajsetih letih smo manj država kot leta 1991.«

Nekateri politiki likvidirajo, s papirji ali brez

»Težko je primerjati današnje notranje in zunanje razmere s tistimi izpred nekaj desetletij, spremenila pa se je seveda tudi zakonodaja; ta je danes bolj papeška od papeža. A kljub temu sem prepričan, da so danes naše obveščevalne službe manj pod nadzorom in so dosti bolj zlorabljene za nedržavotvorne interese kot včasih. Edina prednost sedanjosti pri zagotavljanju demokracije je moč in prodornost medijev.«

Ker politika kot umetnost možnega dostikrat s cilji upravičuje sredstva, Peinkiher ugotavlja, da je »oblast očitno tako sladka, da nekateri zanjo tudi 'likvidirajo'. S papirji ali brez. Janez Janša je v nasprotju s svojimi političnimi tekmeci pri tej umetnosti dosti bolj organiziran, sistematičen in pragmatičen ter s tem tudi uspešnejši. Do kod si upa pri tem iti, pa je predvsem stvar okolja, pravne države in legitimnosti – sprejemljivosti metod in načinov politike za volivce, ki ga na koncu nagradijo ali kaznujejo.«

Ali Janša organizira ljudi za zbiranje in analiziranje podatkov o političnih tekmecih? To za Peinkiherja ni sporno: »Je zakonito in sprejemljivo, a vse do takrat, ko se pri tem ne izvršujejo kazniva dejanja. Grozno je, če se to dogaja in se ne odkrije in kaznuje.«

Razlogi za razdvojenost

Razlog za politično razdvojenost in notranjepolitično obračunavanje, ki se je kljub zavezi koalicije, da ne bo odpirala ideoloških tem, te dni spet preselilo prav na polje (ne)pripadnosti določenemu političnemu sistemu, je po Peinkiherjevem mnenju posledica »predvsem zunanjih vplivov in procesov. Od religioznih, zavojevalskih, germanizma, fašizma, nacizma in komunizma do liberalizma s prevladujočimi materialnimi vrednotami. Res je, poosamosvojitvena trgovina z orožjem je navzven najbolj razvpita afera naše države, ki jo je zakuhala politična oblast leta 1991. Takrat sta se vlada in predsedstvo države kot vrhovni poveljnik odločila, da Slovenija z orožjem, opremo in z logistiko pomaga v vojni na Hrvaškem in v Bosni. Takoj je bilo jasno, da smo se na ta način navzven varnostno zelo izpostavili in po nepotrebnem veliko tvegali.

Navznoter je ta 'zamolčana' akcija države zelo oslabila vojaško plat države, poleg tega pa je, ker ni zagotovila nadzora, omogočila materialno in politično zlorabo tistih, ki so bili dovolj blizu in pri koritu. Priložnost dela tatu.

Zatorej: prava mati naših problemov je nezrelost in nezmožnost tedanje politične elite pri zagotavljanju funkcioniranja pravne države v pogojih strankarske demokracije.«