Begunska izkušnja: "Znanje jezika je bil ključ"

Danes 22-letni Ahmad Ahmadi je iz rodnega Afganistana odšel sam, brez spremstva, leta 2008. V Slovenijo je, po spletu naključij, prispel pred petimi leti. Tovornjakar, ki je peljal skupino afganistanskih mladeničev iz Grčije, jim je dejal, da je to sever Italije. »Zaprosil sem za azil. Sedem mesecev sem čakal na odgovor, kar takrat niti ni bilo veliko. Če je kdo dobil status v 7 mesecih, je bil zelo hvaležen in zadovoljen,« se spominja Ahmad Ahmadi. Najprej so mu odobrili status subsidiarne zaščite za 3 leta. »Po tem sem moral ponovno vložiti prošnjo za podaljšanje. A so me zavrnili, češ da se moram, kljub vsem razlogom, ki sem jih navedel, zaradi katerih ne smem oziroma se ne morem nazaj domov, vrniti v Afganistan,« pripoveduje v popolni slovenščini. Poldrugo leto se je z odvetnico iz ene od nevladnih organizacij pritoževal na upravno in vrhovno sodišče. Po tem so mu ugodili. »Status so mi podaljšali še za dve leti. Čez leto in pol me torej ponovno čaka ista zgodba. Nisem edini v taki situaciji. Še okrog deset fantov je takih, ki so dobili status za eno leto, zdaj pa že štiri leta čakajo na podaljšanje. Vsi so prišli kot mladoletniki brez spremstva. Niti ne morejo zapustiti države, ker če bi odšli drugam, bi jih po dublinski uredbi vračali nazaj. Počutiš se v začaranem krogu. Ne veš, kaj se bo zgodilo s tabo. Lahko čakaš, si ves ta čas brez papirjev, potem pa te pošljejo nazaj. Takšen položaj te demotivira, kar zadeva učenja jezika, vključevanja v družbo, šolanja. Legalen status ti omogoča pogoje za življenje.«

Ahmad je najprej bival v azilnem domu, po odobritvi subsidiarne zaščite se je za leto in pol preselili v integracijsko hišo. Zelo je bil motiviran za učenje jezika, ki se povsem razlikuje od njegovega materinega, dari. Pomagali so mu tudi prostovoljci. V programu za odrasle potem končal osnovno šolo in se vpisal na srednjo. Ker se je moral po zakonu izseliti iz integracijske hiše, je s pomočjo nevladne organizacije iskal dijaški dom, kjer bi lahko bival. »Večina ljudi takrat ni poznala nikogar iz Afganistana, sploh v taki situaciji, brez spremstva, ki bi bil ves čas v domu. Vsi so me zavrnili, razen dijaškega doma Vič.« Uspešno je maturiral na srednji šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, kjer je zaključil program za farmacevtskega tehnika. Prvega oktobra je začel študij farmacije. »Če se primerjam z enim Slovencem, še vedno zaostajam za tri leta, čeprav sem se zelo trudil. V srednji šoli sem štiri letnike zaključil v treh letih. Pogrešam to, da bi bil s svojo generacijo. Sem pa hvaležen, da sem lahko dosegel, kar sem. Upam, da se mi bo enkrat uspelo izenačiti z vrstniki in biti en tak normalen navaden izobražen del družbe. To je moj cilj.«

Znanje jezika je bil zanj mejnik, ki deli njegovo življenje v Sloveniji na dve obdobji. V prvih dveh letih se niti ni počutil sprejetega niti ni imel družbe sebi podobnih. »Počutil sem se izgubljenega. Način kako gledaš na stvari in kako se lotiš reševanja težav, je povsem različen. Rabiš dovolj časa, da to »pogruntaš« in da razumeš, zakaj se ljudje obnašajo, kot se. Zdaj se počutim zelo, zelo sprejetega. Po mojem se tukaj počutim bolj doma kakor v Afganistanu.«

Zagotavlja, da ni imel nobenih slabih izkušenj z ljudmi, ali pa so bile te tako neznatne, da mu niso ostale v spominu. Veliko pa je bilo dobrih. Večina njegove družbe je slovenske. »Velikih načrtov za prihodnost ne morem imeti, ker je moj status pod vprašajem. Upam, da bom lahko ostal tukaj. Izobraževati se moram.«

Po tem, ko je osvojil jezik, se je priključi nevladnim organizacijam kot prostovoljec. Pred kratkim je, na primer, v Gornji Radgoni prevajal in na druge načine pomagal beguncem. »Veliko ljudi premaga res težke ovire na poti v Evropo. Problem je, da so prepričani, da bo zdaj vse lepo. Ne zavedajo se, da je to šele začetek. Dopovedujem jim, naj ne razmišljajo tako. V Evropi denar ne raste na drevesih. Pridobitev statusa je šele začetek poti. Takrat moraš biti dovolj močan, da rečeš, da lahko nekaj dosežeš, ampak rabiš en čas. Eni pa se pač sprijaznijo in jim vse dol pade. Potem so pa bodisi konfliktni v družbi bodisi nerazumljeni.«