Tiskane izdaje
Na tokratni narok na ljubljanskem okrajnem sodišču sta prišla oba obtožena, Zvonko Fišer, ki se je na prejšnjem naroku izrekel, da ni kriv, in Aleš Zalar, ki se je na prejšnjem naroku opravičil zaradi obveznosti v tujini. Tokrat, je bilo pričakovati, naj bi se izrekel o krivdi in bil zaslišan, vendar je za zaplet poskrbel Zalarjev zagovornik Emil Zakonjšek, ki je sodnici Tadeji Borinc Zebič dal, kot je dejal, neobičajni predlog: »Ker sta tako sodnica kot obdolženi predlagala izločitev sodnice, a predsednica sodišča temu ni ugodila, predlagam prenos krajevne pristojnosti, tako da bi sojenje prenesli v drugo okolje. Tako ne bi bilo dvomov o nepristranskosti sojenja.«
S tem naj bi rešili zaplet, na katerega je opozorila že sodnica, ki je predlagala svojo izločitev, vendar je predsednica sodišča Nataša Kosec izločitev zavrnila.
Vzrok za izločitev je podpiral tudi obtoženi Aleš Zalar, ki Tadejo Borinc Zebič pozna, saj jo je zaposlil kot pripravnico, nato pa ji je bil kot strokovni sodelavki sodišča vrsto let nadrejen. V času, ko je bil minister za pravosodje, je delala na ministrstvu kot sodnica s polnim delovnim časom. Prav tako je bila, je pred časom v izjavi pojasnil Aleš Zalar, »v pogosti komunikaciji na ministrstvu zlasti z Boštjanom Škrlecem, ki je ključna priča tožilstva in obrambe v tem primeru.« Poleg tega je Tadeja Borinc Zebič v tem kazenskem postopku tudi priča, ki jo je predlagala obramba.
Zato je Emil Zakonjšek predlagal rešitev »nenavadne situacije«, tako da bi se sojenje nadaljevalo v drugem kraju.
Odločilo bo višje sodišče
Po krajšem odmoru je sodnica Tadeja Borinc Zebič preklicala razpravni narok in odločitev o predlogu prepustila višjemu sodišču. Po koncu tokratnega naroka naj bi - kot je novinarjem obljubil - svojo izjavo pojasnil tudi Aleš Zalar, ki je pred narokom dejal, da so državni tožilci kot varuhi zakonitosti samostojni in morajo biti samostojni pri svojem odločanju, »vendar pa ta samostojnost ne sme biti zlorabljena na način, da se tožilec postavi nad zakon«. To naj bi se zgodilo ravno v tem primeru, je dejal nekdanji minister za pravosodje: »Tožilstvo je svoje očitke oprlo na zakon, ki ga ni, ki ne obstaja v enem delu. V enem delu pa ga je oprlo na zakon, ki je v očitnem neskladju z ustavo. Jaz sem kot minister pri imenovanju Škrleca ravnal v skladu z zakonom in v dobri veri.« A je po obravnavi brez komentarja odkorakal s sodišča.
Tožilstvo Zvonku Fišerju in Alešu Zalarju očita, da sta leta 2012, tik pred prenehanjem delovanja Pahorjeve vlade in pred prihodom druge Janševe vlade, na enega najpomembnejših položajev na vrhovnem tožilstvu, za generalnega direktorja, imenovala Zalarjevega državnega sekretarja Boštjana Šrkleca. Hitri postopek so izpeljali po dveh postopkih, je na prejšnjem naroku razložil Zvonko Fišer.
Da so pri postopku imenovanja nastale kršitve, je ugotovila nadzorna skupina ministrstva za pravosodje, ki je opozorila, da je bil Škrlec imenovan s kombiniranjem zakonskih določb o (sicer ločenih) postopkih imenovanja in dodelitve, kar da je nedopustno. Primer je obravnaval tudi državnotožilski svet, ki pa je ugotovil, da nepravilnosti Fišerjevih ravnanj pri imenovanju Škrleca niso bile takšne, da bi moral predlagati njegovo razrešitev.
Tožilstvo za Zvonka Fišerja predlaga osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, za nekdanjega ministra pa sedem mesecev zapora, prav tako s preizkusno dobo dveh let. Postopka sta nekaj časa potekala ločeno, zdaj pa sta spet združena. Primer naj bi zastaral februarja prihodnje leto.
