»Brez žvižgačev ne bi nikoli izvedeli, kako velik je problem«

Ljubljana − Ikea, Pepsi, Apple, Amazon so med velikimi mednarodnimi podjetji, ki v Evropi ne plačujejo toliko davkov, kot bi jih morali. EU šele pripravlja predpise, s katerimi bi multinacionalkam stopili na prste. Problem utaje, izogibanju plačil davkov in davčnih oaz je veliko večji, kot si mislimo, je prepričana Mojca Kleva Kekuš.

Nekdanja evropska poslanska je maja 2013 v evropskem parlamentu predstavila poročilo o boju proti davčnim goljufijam, utajam in oazam v EU. Podrobno spremlja ukrepe in politiko EU na tem področju.

Katere so bile glavne ugotovitve vašega poročila?

Prva je bila zagotovo ta, da so dimenzije utaj, izogibanj in davčnih oaz večje, kot smo si predstavljali. Druga − da dokler bo kapitalu prek politike uspelo nalagati v davčne oaze, bomo težko kaj spremenili. Tretja pa je, da brez žvižgačev in napol legalnega pridobivanja informacij, kot se je to zgodilo z dokumenti iz Paname, ne bi sploh vedeli, kako obsežen je ta problem, ki bi mu Evropa morala posvetiti več pozornosti. Kdor ocenjuje, koliko denarja je v davčnih oazah, zgolj špekulira. Tega zares ne ve nihče.

Lahko po treh letih ocenite rezultate?

Pripravili smo seznam ukrepov za spoprijemanje s problemom na ravni EU. A se je treba zavedati, da je problem globalen in da je treba vključiti OECD, IMF, G8, G20, države v razvoju. EU je boj proti utaji davkov in davčnim oazam uspelo uvrstiti na agendo G8 in G20. Politična volja je bila velika. Takrat sem bila zelo optimistična, da se bodo stvari reševale. Danes sem veliko manj.

Še vedno so med glavnimi, ki parkirajo svoj denar v davčnih oazah, politiki, ki potem na G8 in G20 sprejemajo najpomembnejše odločitve. Zato je pomembno, da novinarji raziskujejo, da dobimo tovrstne informacije, ker drugače se ne bo nikoli nič premaknilo.

Kar nam je uspelo, pa je bilo, da je EU začela pritiskati na države, s katerimi nismo imeli dvostranskih sporazumov o izmenjavi informacij. Leta 2015 so jih podpisali z Liechtensteinom, San Marinom in Švico. Prek takšnega sporazuma je, na primer, Nemčija dobila informacije o imetnikih skrivnih bančnih računov v Švici. Kar ne rešuje problema davčnih oaz, ki so večinoma v državah, s katerimi ni sporazumov, in zaradi poslovnih skrivnosti nihče ne ve, kaj se zgodi z denarjem, ki tja pride iz EU. Za njim se izgubi sled in prav ta (ne)transparentnost poslovanja je eden od problemov davčnih oaz.

Pozitiven premik je bil, da je zaradi velikega izpada pri DDV EU sprejela direktive, ki so poenotile DDV in je več sodelovanja med članicami pri izmenjavi podatkov, kje je kdo plačal DDV, dohodnino, davke, zlasti za mala in srednja podjetja, kjer so se pogosto pojavljale težave.

Kako je z multinacionalkami?

Trenutno so v proceduri predpisi za uveljavitev načela, da plačaš davek tam, kjer opravljaš posel. Torej, multinacionalka ne more odpreti sedeža samo v Luksemburgu, kjer so nižji davki, ampak če posluje v Nemčiji ali Sloveniji, mora tu plačevati nacionalne davke. Z dokumenti iz Paname se bo po mojem povečala politična volja, da se to sprejme. Lobistični pritisk multinacionalk je ogromen. Njim trenutni status quo zelo ustreza. V ZDA je urejeno − multinacionalka plača tam, kjer dela. Oni imajo tudi seznam podjetji, pri katerih obstaja sum davčnih utaj, predvidene pa so sankcije za podjetja, ki pomagajo utajiti davke. Mi smo hoteli ta mehanizem uvesti tudi v EU, da bi bila EK tista, ki bi nadzorovala banke, zavarovalnice, vse svetovalce, ki pomagajo svojim strankam neplačevati davke. Tu še nismo prišli ravno daleč.

Kako je s seznamom davčnih oaz?

EU se je lotila priprave črnega seznama davčnih oaz, ki so davčno ugodnejše na tak način, da spodkopavajo davčni sistem v EU. Zamisel o njem je sicer stara že več kot 20 let, a zaradi političnih in diplomatskih pritiskov nikoli ni bil napisan. EK je lani začela zbirati informacije o nesodelujočih jurisdikacijah. Kakih 30 jih je in to bo podlaga za evropski seznam davčnih oaz, ki naj bi bil pripravljen letos poleti. Moral bi služiti temu, da se z njimi ne opravlja poslov oziroma da so posli s temi državami veliko bolj nadzorovani kot z drugimi. Banke bi že sicer morale opozoriti organe pregona na sumljive transakcije, vendar se v praksi to zelo redko dogaja.

Nekaj davčno ugodnih območij je znotraj EU.

Imamo tudi svoje male davčne oaze, ki imajo ugodnejše davčne pogoje za določene sektorje, denimo Luksemburg, Nizozemska, Irska. Problem Irske se je pokazal, ko je zaprosila za finančno pomoč. Takrat se je šele prvič odprlo vprašanje davčno ugodnih središč. Angleška otočja z dolgo tradicijo so res prave oaze znotraj EU. Zahtevali smo, da se naredi register, kdo so lastniki podjetij, privolili so v to, da bi bil napol javen, samo za policijo in tožilstvo, a so bili na koncu vsi Angleži proti in predlog ni bil sprejet.

Vsi poslanci levice in desnice, razen angleških evroskeptikov, so zelo podpirali vse, kar smo počeli na tem področju, ampak očitno evropski parlament ni dovolj visoka raven.