Burke neodgovorne politike sejanja strahu

Ljubljana – Načenjanje vprašanja nošnje burk in nikaba v slovenskem prostoru je nesmiselna, ker je uporabnic zelo malo, menita sociologa Marjan Smrke in Anja Zalta. Zato so politične pobude v tej smeri, se strinjata oba, sejanje strahov in nabiranje cenenih političnih točk.

Sociolog Marjan Smrke se sprašuje, na kaj naj bi se nanašala pobuda SDS v zvezi z burko in nikabom – na nevarnosti v zvezi s terorizmom ali na nevarnosti v zvezi z begunci? Že s tega vidika je pobuda nejasna, ker, kot pravi sociolog, teroristi med delovanjem v Evropi in drugje ne uporabljajo vpadljivih verskih oblačil. Da bi prodrli do tarče, morajo igrati običajnost, zato se predstavljajo kot turisti ali kot pripadniki varnostnih organov. »Tako je mnogo bolj verjetno, da teroristi v Evropi delujejo v džinsu kot pa v prepoznavnih muslimanskih oblačilih. Naj zato džins prepovemo?« se sprašuje Smrke.

Malo žensk v burkah

Tudi begunci niso problem, pravi, ker so to v veliki večini ljudje, ki bežijo pred tako imenovano Islamsko državo, »ki nasilna dejanja preoblači v vero«. Smrke navaja, da so merjenja stališč prebivalcev z Bližnjega vzhoda pokazala, da le majhen odstotek žensk odobrava burko in nikab. »Sirija je, posnemajoč nekatere evropske države, leta 2010 prepovedala burko in nikab na univerzah. To se je tedaj nanašalo na izjemno majhen delež prebivalk. Na območjih, kjer prevladuje Islamska država, je burk in nikabov zdaj seveda več, zato pa je toliko več odpora do njih v drugih delih Sirije,« pravi Smrke.

Evropska razprava o burkah je bila v minulih letih intenzivna in smiselna, meni sociolog, če se je nanašala na omejen in jasno definiran javni prostor. »Razprava je bila boljša, če se je načeloma nanašala na problematična oblačila in izrazite simbole katerekoli religije oz. ideologije. Pred leti sem sodeloval v skupini, ki je za ministrstvo za šolstvo pripravila predlog glede navzočnosti verskih simbolov v javni šoli – z odklonilnim stališčem do burke. A iz vsega skupaj ni bilo nič. Politika, ki to vprašanje odpira zdaj, svoj politični interes preoblači v skrb za varnost državljanov. Štejem jo za patetično demagogijo, ki izkorišča strahove ljudi,« zaključi Smrke.

Nihče ne vpraša žensk

S tem se strinja docentka na Filozofski fakulteti in sociologinja religije Anja Zalta. »Dejstvo je, da muslimanke v Sloveniji ali begunke, ki prihajajo, praviloma uporabljajo naglavne rute, ne pa burke. Predlog SDS je problematičen tudi v tem, da celotno religijo zreducira le na en simbol. Zaradi tega lahko spregledamo kompleksnost islama in njegovo raznolikost, pa tudi trenja znotraj islama samega. Predlog SDS kaže na pomanjkljivo poznavanje obsežnosti tematike,« pravi Zalta.

Sociologinja opozarja še na dva vidika: položaj žensk in nujnost dialoga. Poudarja, da v Koranu, sveti knjigi islama, ni nikjer zapovedano zakrivanje ženskega obraza, ampak je govora le o spodobnem oblačenju. Kultura oblačenja je zato v islamskem svetu izjemno različna in ima pestro zgodovino. »Ker gre pri ženskem naglavnem pokrivalu oz. zakrivanju za najbolj opazen simbol islama, ga je najlažje uporabljati in z njim manipulirati. Najbolj problematično pri vsem skupaj je, da se ne vpraša žensk, kaj one menijo o zakrivanju. Te ženske praktično nimajo glasu, ampak se o tej temi oglašajo drugi, na primer verski dostojanstveniki, politiki, itd.« pravi Zalta.

Preden bi sprejemali kakršne koli ukrepe na tem področju, bi bilo izjemno dobrodošlo, če bi ustvarili prostor konstruktivnega dialoga in v strpnem okolju ponudili možnost, da tudi ženske pojasnijo, kaj jim praksa zakrivanja pomeni. »Namesto da se ukvarjamo s kosi oblačila, bi bilo bolj smiselno razmišljati o vlogi žensk v religijskih in političnih sistemih,« pravi Anja Zalta. Zato so predlogi SDS enostaven način za nabiranje političnih točk, moramo pa se vprašati, zaključi, »kdo je tisti, ki ima pravico žensko zakrivati ali odkrivati.«