»Če kdaj, potem zdaj potrebujemo organ, kot je KPK«

Ustavnopravna analiza: Ribičič, Pirnat in Čebulj za Pahorja secirali zakonske predloge protikorupcijske zakonodaje.

Objavljeno
04. marec 2014 19.40
Predsednik Borut Pahor je obiskal Komisijo za preprečevanje korupcije, kjer se je sestal s predsednikom Goranom Klemenčičem. Ljubljana, 30.julija, 2013.
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika

Ljubljana – »Če kdaj, potem v tem trenutku Slovenija potrebuje organ, kot je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki bo epicenter protikorupcijskega delovanja. Razmisleki o ukinitvi KPK so neustrezni in neprepričljivi, razen če gre za izrazito dolgoročno usmerjeno razmišljanje o bodoči ureditvi v razmerah, ki bodo bistveno različne od aktualnih.«

Tako izhaja iz mnenja projektne skupine Inštituta za ustavno pravo, ki je na zaprosilo predsednika države Boruta Pahorja pripravila ustavnopravno analizo predlogov za spremembe zakonodaje za preprečevanje korupcije. Razlog: stanje na področju korupcijskih tveganj danes v Sloveniji vzbuja skrb in močno odstopa od razmer v državah, v katerih ocenjujejo, da posebnih organov in postopkov v boju zoper korupcijo ne potrebujejo.

Skupina, v kateri so bili dr. Ciril Ribičič, dr. Rajko Pirnat in dr. Janez Čebulj, sporoča, da se je »v zadnjem obdobju pokazalo, da je korupcija hudo razpredena in zasidrana v celi vrsti dejavnosti in na vseh ravneh. Poleg tega je kriza povzročila veliko občutljivost ljudi do nosilcev funkcij, ki delujejo koruptivno. Vse pogosteje se zaradi delovanja tistih, ki ne znajo skrbeti za lastno integriteto, neodvisnost in videz nepristranskosti in se nočejo umakniti s funkcij, ko pride do razkritja njihovega koruptivnega ravnanja, celotna politična, uradniška, sodna, zdravniška in druge strukture obtožujejo kot izprijene in koruptivne«.

Toda šele v zadnjem času se, predvsem po zaslugi delovanja KPK, postopno uveljavlja spoznanje, da domačijskost, urejanje problemov prek zvez in poznanstev, zavestna in nezavedna kolegialnost, ki jo štejejo za odliko tudi, kadar vodi do diskriminacije vseh drugih, ni tisto, kar bi bilo sprejemljivo za demokratično družbo.

Preizkušnja za politiko

Senat KPK je 29. novembra 2013 v celoti odstopil. Pahor je tedaj KPK zaprosil, naj pripravi predloge za spremembe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, kar je KPK storila, Pahor pa je prej omenjen inštitut prosil, da jih prouči.

Iz ustavnopravne analize med drugim izhaja, »da bo politični razred ravno v zvezi s predlogi sprememb protikorupcijskega zakona na preizkušnji, ali je pripravljen storiti vse potrebno za preseganje sedanjega stanja, ali pa bo prevladal interes, da se ohranja status quo, o katerem govori tudi evropska komisija«. Spoznanje namreč je, da bo morala Slovenija izkazati več politične volje za spopad s korupcijo. Pomanjkanje te volje je bil tudi eden od ključnih razlogov za odstop KPK.

Možna protiustavnost

Ribičič, Pirnat in Čebulj so analizirali posamezne zakonske rešitve in hkrati povsem konkretno predlagali, kaj bi bilo po njihovem mnenju v predloženih spremembah treba še spremeniti. Njihovo sporočilo pa je povsem nedvoumno: ugotovitve institucij, pristojnih za pregon korupcije, kažejo, da je korupcija globoko razpredena in zasidrana v celi vrsti dejavnosti in na vseh ravneh družbene strukture in institucij. Zato projektna skupina ocenjuje, da je ne le upravičeno, temveč tudi nujno pristopiti k dograditvi zakona o integriteti in preprečevanju korupcije.

Projektna skupina tako izraža načelno podporo predlaganim zakonskim spremembam, vendar je prepričana, da je v predlogu KPK veliko nedoločnosti in nomotehničnih nedodelanosti, pa tudi rešitev, ki ne bi prestale ustavne presoje. Zato predlaga, da bi spisali povsem nov zakon. O ustavnosti veljavnega zakona se mora sicer že tako in tako izreči ustavno sodišče.

Konkretno

Nekaj predlogov trojice pravnikov:

• spremeniti bi morali pogoje za imenovanje predsednika KPK in njegova namestnika, postopek imenovanja članov ter sestavo razpisne komisije;

• podpora zamisli svetu KPK kot nadzornemu organu, ki bi bil sestavljen iz uglednih osebnosti;

• uravnotežen postopek, kar pomeni, da se ve, kdaj se uporabljajo pravila prekrškovnega prava in kdaj upravnega postopka;

• represivna pooblastila KPK, ki mejijo že na policijska, nujno terjajo učinkovita pravna sredstva, ki jih lahko uporabijo tisti, ki so pod drobnogledom KPK.