»Čez deset let želimo biti najmočnejši na desnici«

Ljubljana – Eden od poslancev, ki je najbolj zaznamoval sedanji parlamentarni mandat, je zagotovo vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin. Mlad in ambiciozen poslanec niti tokrat ni varčeval z besedami, spregovoril je tudi o nekaterih grenkih političnih izkušnjah.

V letošnjem parlamentarnem letu ste bili najprej koalicijski poslanec, zdaj pa ste član opozicije. Kako je isto funkcijo opravljati na dveh različnih bregovih?

Za izkušnjo, da sem doživel obe vlogi, sem hvaležen. Moram pa reči, da je v opoziciji mnogo lažje, saj je manj odgovornosti. Izkušnja v koaliciji mi je dala to, da zdaj pri ljudeh ne ustvarjam lažnih pričakovanj. Prav sedanja koalicija ima zaradi tega težave. Naše varčevalne ukrepe so označevali za zgrešene, zdaj pa sami počnejo še hujše in bolj uničujoče stvari.

Kako globoko na osi levo–desno je razdeljen slovenski parlament?

Delitev je strašansko močna. Med koalicijo in opozicijo ni tako rekoč nobenega zaupanja, ne uspe se nam dogovoriti niti o najbolj banalnih stvareh. Vzrok za to je, da nekateri v vsaki stvari vidijo teorije zarote. Nekatere stvari zagotovo imajo ozadje, nekatere pa ne. Včasih sem prav frustriran, da se nismo zmožni dogovoriti o osnovnih stvareh, pomembnih za državo.

Je zato ugled DZ tako na psu? Državljani ga vidijo kot enega od virov institucionalne korupcije, vstajniki pa so pred časom množično zahtevali njegovo razpustitev. Zakaj je ugled najvišje zakonodajne veje oblasti pri nas tako majhen?

Za to sta dva vzroka. Po eni strani imamo v 90-članskem parlamentu nekaj primerkov, ki puščajo slab vtis. O teh poslancih se veliko poroča, ljudje pa posplošujejo in vse mečejo v isti koš. Drugi vidik pa je, da se poslanci stare šole, ki so v DZ že več zaporednih mandatov, blazno dobro počutijo, ko tekmujejo, kako svoje politične nasprotnike postaviti v čim bolj neprijeten položaj. To ljudje razumejo kot neprestano prepiranje, namesto da bi tekmovali, kdo bo ponudil boljše rešitve. Najlažje je politično podporo dobivati z delitvami in hujskanjem, saj tako ni treba razmišljati o prihodnosti. Ljudje imajo zato upravičeno občutek, da se v tem parlamentu samo prepiramo, to pa zagotovo krni ugled.

Sami ste nekajkrat poskušali presekati takšno prakso. Ustavili ste poskus reza v pokojnino nekdanjega predsednika Milana Kučana, v drugem krogu lanske predsedniške bitke ste javno podprli Boruta Pahorja, udeležili ste se državne proslave, kjer so bili simboli nekdanjega sistema. Poskušate NSi bolj približati sredinski drži?

Pri odločitvah ni toliko taktičnega in strateškega razmišljanja. Predvsem poskušam uporabljati zdravo kmečko pamet. Če pogledamo samo primer ureditve statusa nekdanjih predsednikov republike, me je zelo motilo, da se je bila politika pripravljena na smrt skregati za 15.000 evrov na leto in je bila zato nekaj časa nezmožna sprejeti nekatere pomembne reforme, vredne milijone. Borut Pahor je bil zame nedvomno boljši kandidat kot Danilo Türk, tega nisem niti skrival niti taktiziral. Glede proslave pa takole: tudi če moja mati na praznovanje rojstnega dne povabi nekoga, s katerim se ne strinjam in mislim, da tja ne spada, kljub temu praznujem njen rojstni dan. Praznovali smo rojstni dan Slovenije, ki pravzaprav pomeni prelom s starim režimom. Problem je, da sedanji volilni sistem poslance sili, da ravnajo tako, kot zahtevajo njihove stranke oziroma voditelji. Če naredijo drugače, si ogrozijo možnosti, da jih bo stranka ponovno kandidirala v zanje izvoljivem okraju. Država je tako talec interesov posameznikov.

Kakšno je življenje po zgodbi s Kučanovim dodatkom? Na socialnih omrežjih so bruhali izlivi jeze, mediji, zvesti SDS, so vas kritizirali, da solirate. Zagovarjati ste se morali pred lastno stranko.

[Razmišlja.] Predvsem sem bogatejši za spoznanje, kako zastrupljena in razdeljena je slovenska družba in kako kratkovidna je naša politika. Zaradi tega glasovanja noben državljan ne bo živel slabše. Je pa glasovanje morda prispevalo k temu, da ni bilo vojne med takratno koalicijo in opozicijo, kar bi onemogočilo sprejetje pomembnih reform. Zgodba me je naučila tudi, kako hitro ljudje pozabijo, kaj si naredil prej, in se osredotočijo le na neko povsem nepomembno stvar.

Ste član najmanjše parlamentarne stranke, ki se je v DZ ob tem, ko je sorodna SDS dobila široko podporo, prebila z relativno radikalnimi stališči. Se NSi lahko znebi vtisa, da je samo satelit največje opozicijske stranke?

Prepričan sem, da ima NSi dolgoročno – v desetih, petnajstih letih – potencial, da postane najmočnejša stranka na desnici. Razvija se v zmerno desnosredinsko stranko, ki jo zanima prihodnost, in ne konflikti. Stereotipi zadrte in radikalne stranke se nas še vedno držijo, a jih ne bomo mogli razbiti drugače kot z dejanji. Mislim, da smo to letos že nekajkrat dokazali in nas zagotovo nihče več ne more označevati za satelit SDS. Za še bolj jasen profil bom na jesenskem kongresu predlagal, naj se iz NSi – krščanska ljudska stranka preimenujemo v NSi – krščanski demokrati.

Pokazatelj bodo tudi spomladanske evropske volitve. Bo vaš nosilec liste še tretjič Lojze Peterle, ki velja za tipičnega politika »stare garde«?

To so specifične volitve in tudi mi imamo specifičnega kandidata, ki je izrazito evropsko profiliran. Mislim, da je Lojze Peterle naš glavni favorit, na katerega bo stranka tudi stavila. Menim, da lahko NSi z njim brez večjih težav dobi tudi dva evropska poslanca. Kandidacijski postopki so v stranki še odprti do konca oktobra, dokončno bo odločil izvršilni odbor stranke.