Tiskane izdaje
Ljubljana – Kot je razvidno iz grafikona, se v Sloveniji razmerje med aktivnimi in upokojenci naglo povečuje. Danes za enega upokojenca dela 1,39 zaposlenega. Pred desetimi leti je bilo to razmerje še 1,7. V EU se je delež starejših od 65 let med letoma 1990 in 2010 najbolj povečal prav v Sloveniji.
Neugodni demografski trendi
V skupino starejših (65 let in več) danes že sodijo po številu zelo močne baby boom generacije, rojene v letih od 1949 do 1953. Po podatkih statističnega urada se je takrat rodilo največ, okrog 34.000 otrok na leto. Za primerjavo: leta 2011 je bilo rojstev manj kot 22.000. Posledica tega baby booma v prihodnjih letih bo močno povečan delež starejših od 65 let. Eurostatove projekcije prebivalstva Europop2010 predvidevajo, da bo v Sloveniji že leta 2035 dvakrat toliko starejših kot otrok. Celotna EU bo takšno razmerje dosegla šele leta 2050.
Na vsakih 100 delovno zmožnih živi danes v Sloveniji 45 otrok in upokojencev. Predvidevajo, da bo leta 2060 med prebivalci Slovenije od 100 delovno zmožnih odvisnih 25 otrok in 58 starejših – skupaj torej 83 neaktivnih prebivalcev.
Čeprav so rezultati zadnje pokojninske reforme z začetka letošnjega leta menda dobri – po podatkih Zpiza je bilo v letošnjih prvih devetih mesecih 40 odstotkov manj upokojencev kot v lanskih, primanjkljaj, ki se je iz leta v leto večal za približno 100 milijonov evrov na leto, pa se je ustavil pri 1,5 milijarde evrov – bodo omenjeni demografski trendi neugodno vplivali na pokojninsko blagajno.
Financiranje demografskega fonda uganka
Ena od možnih rešitev tega problema, ki so jo pisci zadnje pokojninske reforme zapisali tudi v novem pokojninskem zakonu, je ustanovitev demografskega rezervnega sklada (DRS) oziroma nekakšnega rezervnega fonda za leta, ko bo razmerje med aktivnimi in upokojenci najslabše. Čeprav se rok za ustanovitev sklada izteče konec leta 2014, so nam na ministrstvu za delo sporočili, da priprave nanj še niso stekle, »saj je treba najprej definirati vire, iz katerih se bo sklad financiral«. To je za zdaj uganka. Kot nam je povedal nekdanji minister za delo Andrej Vizjak, so imeli pri pisanju nove pokojninske zakonodaje v mislih sredstva od prodaje državnega premoženja.
Podobne sklade poznajo tudi nekatere druge evropske države, med njimi Portugalska, Švedska, Irska in Francija. Njihovi financiranje in delovanje pa sta po državah različni.
Srednjeročno, približno do leta 2020, smo pokojninsko blagajno z zadnjo reformo stabilizirali, vendar poznavalci pravijo, da bomo morali o novih pogojih upokojevanja kljub temu spet začeti razpravljati že v dveh do treh letih.
Ustanovitev demografskega rezervnega sklada (DRS), ki je v zakonu predvidena do konca 2014, bi prispevala k dolgoročnejši vzdržnosti pokojninske blagajne. Sindikati se zavzemajo, da bi na ta sklad vezali tudi spremembe v ureditvi Kada in ustanovitev holdinga.
Osnovni namen skladov, ki jih poznajo številne evropske države, je dolgoročno varčevanje za pomoč pokojninskemu sistemu v letih, ko je razmerje med upokojenimi in aktivnimi prebivalci najmanj ugodno. Kot je zapisano v gradivu ministrstva za delo, gre za posebne sklade, ki jih ustanavljajo vlade oziroma zavodi za pokojninsko zavarovanje, da bi s pomočjo privarčevanih sredstev prispevali k financiranju dokladnih pokojninskih sistemov. V Sloveniji bi s pomočjo takšnega sklada ustvarili mehanizem, ki bi med drugim omogočal tudi hiter odziv na nepredvidljive demografske spremembe v prihodnosti.
Sredstva DRS v državah OECD so leta 2009 v povprečju znašala 19,6 odstotka BDP (največ na Švedskem, 27,2 odstotka BDP). Takšne sklade ima približno polovica držav OECD, med državami EU jih imajo Belgija, Francija, Irska, Norveška, Poljska, Portugalska, Španija in Švedska.
Možni različni viri financiranja
Demografski skladi se financirajo iz različnih virov. Na Portugalskem, kjer so sklad ustanovili leta 1989, ga financirajo z dva- do štiriodstotnim deležem od socialnih prispevkov delavcev. V sklad se prilivajo tudi sredstva iz presežka pokojninske blagajne, prodanega državnega premoženja in donosov iz državnih naložb. Predvidevajo, da bi bil portugalski sklad leta 2015 zmožen zagotavljati dodatna sredstva v pokojninski blagajni do leta 2025.
Švedski rezervni sklad sestavlja skupina neodvisnih skladov, ki med seboj tekmujejo, njihov namen pa je zagotavljati podporo dokladnemu pokojninskemu sistemu v času, ko prihodki iz pobranih prispevkov ne zadoščajo za pokrivanje pravic. Skladi so nastali leta 2000 s preoblikovanjem sklada, ki deluje že od leta 1960, njihova sredstva pa se že lahko uporabijo za pokrivanje primanjkljaja v dokladnem sistemu.
Na Irskem so DRS ustanovili leta 2001. Financirajo ga neposredno iz državnega proračuna v višini enega odstotka BDP. Zakon, na podlagi katerega je bil sklad ustanovljen, jasno določa, da se sredstva ne smejo začeti uporabljati pred letom 2025, zadoščala pa naj bi za pokrivanje primanjkljaja vse do leta 2055.
V Franciji imajo sklad od leta 1999 in se bo z letom 2020 začel uporabljati za pokrivanje izdatkov pokojninske blagajne zasebnega sektorja. Sklad se financira iz presežkov pokojninskih skladov, z davkom na nepremičnine in naložbe, z odprodajo državnega premoženja ter nerednimi prilivi iz državnega proračuna.
Kriza je leta 2008 precej prizadela sklade na Irskem, Norveškem, v Franciji in na Švedskem, a je večina naslednje leto okrevala. Podatki o uspešnosti skladov iz tega leta kažejo visoko rast na Poljskem (64,4 odstotka) ter več kot 20-odstotno rast na Irskem in Švedskem. V povprečju so bila konec leta 2009 sredstva skladov 7,3 odstotka višja kot konec leta 2008 in 13,9 odstotka višja v primerjavi s koncem leta 2007.
Nekdanji minister Andrej Vizjak, ki se je v svojem mandatu zavzemal za uvedbo demografskega sklada, pravi, da bi bilo v Sloveniji smiselno razmišljati o polnjenju takšnega sklada z deležem od prodaje državnega premoženja in določiti še druge vire. »Najslabše bi namreč bilo, če bi denar od kupnine državnih podjetij pojedli. Ideja, ki so jo na pogajanjih o pokojninski reformi sicer dali sindikati – jaz sem jo le pograbil, ker se mi je zdela dobra – je deležna tudi številnih pomislekov. Najpogostejši med njimi je ta, da Slovenija nima naravnih virov, s pomočjo katerih bi financirali potrebna sredstva.«
