Demokracija ni prijetna in zahteva veliko od državljanov

Odnose z Združenimi državami Amerike je v zadnjega četrt stoletja definiralo sodelovanje na različnih področjih. Ameriška podpora vključitvi Slovenije v Evropsko unijo in Nato predstavlja najsvetlejšo točko. Slovenska podpora vojni v Iraku najtemnejšo.

Priznanje Slovenije je prišlo iz ZDA nekaj mesecev pozneje kot priznanje držav Evropske skupnosti. ZDA so po besedah ameriškega veleposlanika v Sloveniji Brenta Hartleyja potrebovale nekaj časa, da so se odločile, kako se odzvati na nove razmere v Evropi. »Sčasoma je postalo jasno, da je v našem interesu, da spodbudimo nove samostojne države nekdanje Jugoslavije, Srednje in Vzhodne Evrope k sprejemanju vrednot Zahoda,« je v pogovoru za Delo povedal veleposlanik.

Je bila Slovenija pred 25 leti z vidika ZDA kaj drugačna od povprečne vzhodnoevropske tranzicijske države?

Naš vtis je bil, da je bila Slovenija bolj napredna. Izognila se je uničenju, ki so ga prinesle vojne na Balkanu. Bila je gospodarsko uspešna. Podpirala je pridruževanje EU, podpora članstvu v Natu je prišla nekoliko kasneje. Slovenija je bila na neki način vodilna v približevanju evroatlantskim integracijam in dobro znana po tem, da vedno opravi svojo domačo nalogo.

V letih, ki so sledila, je država pri vprašanjih zunanje politike pogosto zavzela proameriško stališče kljub nasprotovanju dela slovenske javnosti.

Vedno smo veseli tega, ko kdo podpre naše poglede. To je sicer bolj vprašanje za akademike, toda moj vtis je, da je Slovenija podprla vrednote, ki so nam skupne, vrednote, ki jih podpira Evropska unija skupaj s svojimi partnerji. Na evolucijo slovenske zunanje politike tako ne bi gledal skozi ameriško, ampak skozi evroatlantsko prizmo.

Javna podpora članstvu države v Natu je od leta 2004 precej nihala, negativno so nanjo vplivale intervencije v Iraku in Libiji. Bi lahko dolgoročne posledice na slovensko javno mnenje o Natu imelo tudi zaostrovanje odnosov med Zahodom in Rusijo?

Od druge iraške vojne in intervencije v Libiji je preteklo kar nekaj let, tako da je bila ta predpostavka že testirana. Slovenija ostaja zelo tesna zaveznica in partnerica. Proslavljamo 25 let bilateralnih odnosov, ki so bili zelo močni, še naprej iščemo načine, kako bi jih poglobili. V vsakem odnosu bodo vzponi in padci, odvisno od tega, kaj se dogaja v svetu. Ampak prepričan sem, da so temelji dobri in da bo sodelovanje ostalo trdno in se bo še poglobilo.

Bi lahko težave povzročil denar? Povečanje javnih izdatkov za obrambo skladno s smernicami Nata bi imelo znaten učinek na slovenske javne finance.

To je že nekaj časa stvar razprave in tako bo ostalo še naprej. Predsednik Trump je ob nastopu mandata jasno izrazil svojo podporo Natu, prav tako predlogu, da morajo zaveznice storiti več. Ta razprava se vleče že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je predsednik Kennedy opozoril zaveznike, da bi morali povečati svoje prispevke. Opozoril bi vas na govor nekdanjega obrambnega ministra Roberta Gatesa junija 2011, ko je izrazil skrb, da bi lahko nova generacija ameriških davkoplačevalcev, ki niso doživeli druge svetovne vojne in hladne vojne, izrazila nezadovoljstvo nad tem, da ZDA pomeni Evropa več kot Evropejcem. To bi bil lahko vzrok za skrb. Ironično, dejanja Rusije v Ukrajini, njeno provokativno obnašanje v Baltiku in druga dejanja, za katere ne moremo reči, da so prijateljska, kot je vmešavanje v volitve v ZDA in drugih državah, bodo morda pomagale ljudem razumeti, da morajo biti države pripravljene. Zdi se mi, da se je slovensko javno mnenje nekoliko spremenilo zaradi migracijske krize. Pojavilo se je zavedanje, da če vam na vrata trka pol milijona ljudi, ne morete preprosto zamahniti s čudežno paličico in imeti na voljo izurjene varnostne sile, ki vam bodo pomagale položaj urediti. To je nekaj, kar mora biti dolgoročna investicija. Slovenija je na vrhu Nata leta 2014 sprejela zavezo z drugimi članicami, da za obrambo nameni dva odstotka bruto domačega proizvoda in da 20 odstotkov obrambnega proračuna nameni za nakup opreme. Na te soglasno sprejete zaveze bomo še naprej opominjali vse naše zaveznice, tudi Slovenijo.

Podpora Slovenije vojni v Iraku in vilniuški deklaraciji se še vedno dojema kot eden od ključnih trenutkov v slovensko-ameriških odnosih.

Sprašujem se, ali je to ključni trenutek. Mogoče ga nekateri tako dojemajo. Raje bi verjel, da je ključni trenutek ameriška podpora članstvu Slovenije v EU in Natu. Z vidika varnostnega sodelovanja lahko kot ključni trenutek razumemo tudi sodelovanje v misiji Kfor na Kosovu, kjer naše enote stojijo z ramo ob rami, ali v Afganistanu, kjer pripadniki slovenskih sil sodelujejo pri usposabljanju afganistanskih varnostnih sil. Nobenega dvoma ni, da je bila vojna kontroverzna in da je v očeh nekaterih še vedno. Toda svet se premika naprej, pojavljajo se novi izzivi, kot zavezniki in partnerji moramo še naprej delovati skupaj, Združene države so zagotovo pripravljene okrepiti sodelovanje, zato da se lahko pripravimo na izzive, ki prihajajo, med drugim na področju kibernetične varnosti.

Bi se lahko Slovenija in druge nove članice EU spet znašle v položaju, podobnem tistemu iz leta 2003, kjer bi efektivno morale izbirati med več Evrope in tesnejšim odnosom z ZDA?

Nisem prepričan, da se strinjam z domnevo vprašanja. Brexit je države spodbudil, da so stopile skupaj in se poenotile. In to je nekaj, kar so ZDA vedno močno podpirale. Vse od začetka smo podpirali evropsko združevanje, ki je predstavljal temelj varnosti in stabilnosti v regiji. Dvomim, da so dogodki leta 2003 Evropo tako razdelili. Vsekakor si je Busheva administracija želela čim večjo podporo za posredovanje v Iraku, ne bi pa rekel, da je šlo za eksistencialno vprašanje, ki bi močno načelo enotnost EU.

Evropa je danes v precepu glede novih usmeritev ameriške politike, izvolitev Donalda Trumpa mnogo držav ne navdaja z optimizmom.

Vsak odnos bo imel svoje vzpone in padce. Nekatere izjave, izrečene med predsedniško kampanjo, so bile precej močne. Toda Trumpova administracija je še vedno v procesu tranzicije, počakati bomo morali na to, kako se bodo stališča med kampanjo prenesla v dejanske politične odločitve. Počakati bo treba tudi na to, kako se bo ameriška administracija spoprijela s političnimi odločitvami in jih uresničila v praksi. Zato bi posvaril pred hitrim sklepanjem, ljudi bi pozval, naj bodo pozornejši na to, kar počnemo, ne na to, kar govorimo. Kot ste se lahko že sami prepričali, je predsednik potrdil svojo zavezo Natu, v zadnjih dneh je izrazil tudi svojo podporo enotnosti EU. Državni sekretar Rex Tillerson je Evropo obiskal že dvakrat, tu sta se mudila tudi obrambni minister James Mattis in podpredsednik Mike Pence. Jasno je, da sodelovanje z Evropo ostaja temelj naše zunanje politike in da ta administracija poskuša najti način, kako bomo lahko še naprej sodelovali produktivno in uresničevali svoje interese.

Slovenija, več kot četrt stoletja po tem, ko je stopila v tranzicijo, opaža nizko stopnjo zadovoljstva z demokracijo in zaupanja v demokratične institucije. Je to vzrok za skrb?

Veliko se razpravlja o zmanjševanju demokratičnih vrednot in norm v mnogih delih sveta, tudi v Srednji in Vzhodni Evropi. V državi, iz katere prihajam, nekateri dvomijo o vrednotah, ki že desetletja opredeljujejo naše institucije. Najti moramo način, kako vključiti državljane, jih spodbuditi, da bodo aktivni in vpleteni [v politični proces] in poskrbeti, da bodo svoje vlade držali za besedo. To je bistvo demokracije in to je tisto, kar bo preprečilo nastanek tiste vrste nevarnih nacionalizmov, ki so prispevali izbruhu obeh svetovnih vojn v prejšnjem stoletju. Mislim, da je bil Churchill tisti, ki je dejal, da je demokracija najslabša oblika državne ureditve, če izvzamemo vse druge, ki so že bile preizkušene. Demokracija je torej neprijetna in zahteva veliko od državljanov, a prepoznati moramo, kako odločilna je, še posebno v državah, kjer ne obstaja dolgo.