Do ureditve dolgotrajne oskrbe bo še dolga pot

Ni prav veliko možnosti, da bi bil zakon, ki ga je pripravilo ministrstvo za zdravje, v tem mandatu še lahko sprejet.

pon, 12.02.2018, 12:00

Tatjana Buzeti, direkorat za dolgotrajno
oskrbo na MZ

Slovenija se na področju dolgotrajne oskrbe ubada s številnimi izzivi. V sedanji ureditvi se dogaja, da uporabniki dolgotrajne oskrbe za primerljive potrebe ne dostopajo do primerljivih pravic. V oskrbi na domu je dostopnost do integrirane oskrbe pomembno manjša. Pri tem so zelo obremenjeni tudi družinski člani, ki prevzemajo skrb. Poleg tega je v različnih okoljih povezanost sistema zdravstva in socialnega varstva različna, kar negativno občutijo predvsem uporabniki. V Sloveniji je proces staranja prebivalstva intenziven. Temu primerno bodo v naslednjih letih strmo naraščali nujno potrebni kadrovski in finančni viri. Le z ustreznim sistemskim pristopom bomo lahko zagotovili kakovostno in varno oskrbo ter finančno vzdržnost sistema in tako odpravili neenakosti med državljani.

Jaka Bizjak, sekretar skupnosti
socialnih zavodov

V Sloveniji delež plačil iz lastnega žepa za storitve dolgotrajne oskrbe narašča mnogo hitreje kot javni izdatki. Nujna je vzpostavitev preglednega in solidarnega sistema, ki bo vsakemu starejšemu, ne glede na njegovo premoženjsko stanje, omogočil dostop do potrebnih storitev. Predstavljeni osnutek ne odgovarja na ključne izzive, temveč bi celo poslabšal položaj velikega dela uporabnikov storitev dolgotrajne oskrbe.
Višina pravic, ki jo zakon namenja pomoči potrebnim, ne zagotavlja ustrezne oskrbe. Če hočemo zagotoviti sedanjo raven kadra, bo po naših projekcijah, vsak od dosedanjih stanovalcev domov za starejše plačeval več kot doslej. Podobno smo ugotovili tudi za uporabnike pomoči na domu, ki potrebujejo večji obseg pomoči na mesec.

Ljubljana – Zakon o dolgotrajni oskrbi je po javni obravnavi zdaj v medresorskem usklajevanju. A ni prav veliko možnosti, da bi ga parlamentu še uspelo obravnavati v tem sklicu. Niti resorna ministrica Milojka Kolar Celarc ne pričakuje, da bi bil lahko še sprejet.

Končuje se mandat še ene vlade, ki je med svoje prioritete uvrstila zakonsko ureditev dolgotrajne oskrbe, pa ji to ni uspelo. V zadnjih 15 letih, kolikor že poslušamo, kako zelo nujno bi bilo vzpostaviti sistem in kako je vse več ljudi, ki te storitve potrebujejo, se jih je zvrstilo že kar nekaj. Ministrstvo za zdravje, kjer so lani od ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prevzeli resor dolgotrajne oskrbe in za to ustanovili tudi direktorat, je oktobra predstavilo osnutek zakona.

Enakopravno za vse?

Danes potrebuje storitve dolgotrajne oskrbe približno 60.000 ljudi, število se bo v prihodnjih letih povečalo za od 10.000 do 15.000. Po podatkih za leto 2015 že danes namenjamo za dolgotrajno oskrbo skoraj 490 milijonov evrov javnih in zasebnih virov, od tega skoraj 77 odstotkov za storitve institucionalnega varstva, so utemeljevali na ministrstvu. Ena od njihovih ključnih usmeritev je bilo zmanjšanje neenakosti med institucionalnim delom in oskrbo na domu, poenotenje med ruralnim in urbanim prebivalstvom ter med regijami. To bi dosegli tako, da bi uvedli enotno vstopno točko in ocenjevalno orodje za oceno upravičenosti. Po tem orodju, ki so ga razvili v Nemčiji, bi upravičence, glede na to, kaj še zmorejo, razvrstili v pet kategorij. V skladu z njimi bi dobivali pomoč, bodisi denarni prejemek bodisi pravico do storitev v formalni oskrbi na domu ali v instituciji ali v najvišjih dveh kategorijah pravico do osebnega pomočnika. Posamezniki, ki bi bili po kriterijih vstopne točke uvrščeni v katero od kategorij, bi morali po prvotni različici kriti 30 odstotkov cene storitve, po usklajevanju z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve pa se je ta delež znižal na 25 odstotkov. Tisti v domovih za upokojence pa bi morali poleg tega še naprej v celoti kriti nastanitvene stroške oziroma tako imenovani hotelski del, ki okvirno znaša 450 evrov na mesec.

Ker se je delež »lastne udeležbe« pri storitvah znižal s 30 na 25 odstotkov, na novo izračunavajo finančne posledice zakona, ki bi bile seveda večje od oktobra naračunanih najmanj 300 milijonov evrov na leto. Že po prvotni različici je bilo mišljeno, da se vzpostavi nova blagajna za dolgotrajno oskrbo, v katero bi prenesli 114 milijonov evrov, ki jih že zdaj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) vsako leto namenja za storitve dolgotrajne oskrbe. Vanjo naj bi 79 milijonov evrov prispevala tudi pokojninska blagajna, s sredstvi, ki gredo zdaj za dodatek za pomoč in postrežbo, ki bi ga ukinili. Razliko približno 110 milijonov evrov bi dobili z obveznim doplačilom za dolgotrajno oskrbo v višini 0,48 odstotka od zavarovalne osnove. Torej bi vsi, ki plačujejo osnovno zdravstveno zavarovanje, dajali po načelu solidarnosti. Upokojenci bi morali plačati od 1,40 do 19,80 evra na mesec, aktivno prebivalstvo od 4,30 do 31,60 (kapica je trikratnik povprečne plače) in brezposelni od 2,60 do 6,60 evra.

Kritike z vseh koncev

Predlog je naletel na številne kritike z vseh koncev. V skupnosti socialnih zavodov, pod katere spadajo domovi za starostnike, so, na primer, izračunali, da bi nekateri njihovi varovanci po novem iz žepa plačevali celo še več, kot so doslej. Brez odgovora so ostali na vprašanja, denimo, kje bodo postavili mejo, kaj je zdravstveno stanje, ki se krije iz zdravstvenega zavarovanja, in kaj je del dolgotrajne oskrbe. Poleg tega so izrazili bojazen, da bi domovi postali hiralnice, saj bi bili tja potisnjeni le najbolj onemogli.

Sporna je bila tudi meja vstopa v sistem, ki so jo okvirno postavili tako, da bi bil do sofinanciranja storitev upravičen nekdo, ki potrebuje najmanj 26 ur pomoči pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih potreb na mesec. Kdor jih manj, ne bi dosegel cenzusa, in bi dejstvo, da je vzpostavljena dolgotrajna oskrba, zaznal le po tem, da bi zanjo moral plačevati obvezno doplačilo.

Prav to, da bi vsi zdravstveno zavarovani morali prispevati v blagajno za dolgotrajno oskrbo, a to nikomur ne bi zagotovilo, da bi bil kdaj upravičen do sofinanciranja storitev, je bila še ena točka kritike. Zadržke je bilo slišati tudi do avtomatičnega prenosa sredstev, ki so danes namenjena za dodatek za pomoč in postrežbo, izpod okrilja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj je to za upravičence zavarovalniška pravica, za katero so plačevali.

Glede načina, kako priti do dodatnih 110 milijonov (oziroma po novem predlogu še več), snovalci niso našli skupnega jezika niti z ministrstvom za finance. Tam so menda zagovarjali pavšalne obremenitve, v kakšni višini in po kakšnem ključu, pa nam niso odgovorili.

Upati je, da bo naslednji vladni sestavi uspelo pod streho spraviti sistem, ki bo odgovarjal na stiske, s katerimi se srečuje vse več starostnikov in njihovih svojcev, in tudi da bo našla formulo za nove finančne vire, ki ji jo bo uspelo potem spraviti tudi v življenje. Kar je glavni razlog, da bo sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi prioriteta tudi še naslednje vlade.

Prijavi sovražni govor