Tiskane izdaje
Ljubljana – Zgodba, ki jo je sprožil zakon o poplačilu plačnih nesorazmerij, je burkasta: država bi najraje videla, da dolg, ki ga je sama zakuhala in denar obljubila v svetli prihodnosti, plačajo javni zavodi s tistim, kar zaslužijo. Birokratov ne zanima, ali bodo zaradi tega trpeli programi.
Zgodba, ki jo je sprožilo sprejetje zakona o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU), ni najbolj običajna: država se je – ob imenitni spodbudi sodbe vrhovnega sodišča – odločila poravnati dolg do javnih uslužbencev, ki je nastal v dvajsetih mesecih, v času od 1. oktobra 2010 do 31. maja 2012.
Z nekaterimi sindikati se je pozneje dogovorila za aneks h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki je izplačilo plačnih nesorazmerij v zaostrenih finančnih in gospodarskih razmerah zamaknil v čas boljše gospodarske rasti. V zakon so zapisali, da se dolg poplača v največ dveh obrokih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Za rok prvega plačila je država določila konec februarja 2014, za drugega pa konec januarja 2015.
Z zanimivim obratom je vlada postregla malce kasneje, ko je ugotovila, da morajo tako neposredni kot posredni proračunski uporabniki potrebna finančna sredstva za ta namen zagotoviti sami; naj se pač znajdejo, če tega ne zmorejo, pa naj javni zavodi in drugi svojemu ministrstvu oddajo vlogo za povračilo prvega obroka sredstev, na sodišče pa naj raje ne hodijo.
V kulturnem sektorju to poplačevanje, kot smo že poročali, zadeva 68 zavodov, znesek pa je več kot štiri milijone evrov. Za prvi dve četrtini so bila sredstva predvidena v proračunu, tretje četrtine preprosto niso načrtovali, o četrti vlada molk.
Upravnica SLG Celje mag. Tina Kosi pravi, da je celjsko gledališče moralo izplačilo prve polovice 3. četrtine pokriti iz lastnih sredstev: »Ker ne gre za majhne zneske, je tudi naš zavod zaradi tega v finančnih težavah.«
Krivične razlike
V rdeče številke je zaradi tega izplačila, ki ga je bilo treba prikazati v bilanci, in ob siceršnjih varčevalnih ukrepih, kot jih je določil Zujf, zašlo tudi SNG Maribor; direktor Danilo Rošker pravi, da se v gledališču, ki že leta posluje na spodnji meji vzdržnega financiranja, ne čutijo odgovorne za nastali položaj: »Ko je pred leti nastala obveznost do delavcev, nismo imeli pravnih možnosti, da se z njimi dogovorimo in morda obveznost poravnamo postopno, zdaj pa bi morali iz lastnih sredstev poravnati še pripadajoče obresti!«
Mitja Rotovnik, odhajajoči direktor Cankarjevega doma (kjer so denar vzeli iz investicijskih sredstev), pa opozarja na krivičnost: občine so večini javnih zavodov zagotovile sredstva za poplačilo 3. četrtine, nacionalni kulturni zavodi in občinski zavodi, kjer plače zagotavlja država, pa so izjema in morajo denar za ta namen dati iz svojih rednih sredstev, s prihodki od prodaje vstopnic itd.
Direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, ki vodi kolegij direktorjev slovenskih gledališč, pravi, da bodo o tem govorili na seji prihodnji teden, že zdaj pa je jasno, da so po izplačilu 3. četrtine čisto vsa gledališča, ki jih financira država, prišla v finančne težave: »Pri zahtevani realizaciji izplačila smo si lahko pomagali le z denarjem, ki po planu in zakonu ni bil namenjen plačam. Nekatera gledališča so ostala brez sredstev za najnujnejša vzdrževalna, sanacijska in investicijska dela, druga so ogrožena pri izvedbi programa.«
