Tiskane izdaje
Ljubljana − Med predpisi, ki naj bi v prvih mesecih prihodnjega leta šli v javno razpravo, je tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki se seli iz pristojnosti ministrstva za delo, družino in socialne zadeve na ministrstvo za zdravje. Dodaten vir financiranja pa še ni povsem znan.
Za različne zdravstvene in socialne storitve, namenjene osebam, ki so trajno odvisne od tuje pomoči, gre po podatkih iz leta 2014 več kot 478 milijonov evrov. Skoraj tri četrtine tega zneska predstavljajo javni izdatki iz več blagajn − zdravstvene, pokojninske, občinskih in z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), dobro četrtino pa iz zasebnih virov, predvsem od posameznikov, ki oskrbo potrebujejo, in njihovih družin.
Delež zasebnih sredstev od leta 2008 naprej strmo narašča. Iz vseh teh podatkov je razvidno, da dolgotrajni oskrbi namenjamo kar precej sredstev, ki pa so razpršena, merila za ugotavljanje upravičenosti niso enotna, sedanja ureditev ne zagotavlja niti dostopa do storitev vsem, ki jo potrebujejo, niti ni finančno vzdržna. Kar so vsi argumenti za to, je že skrajni čas, da se dolgotrajna oskrba uredi sistemsko, z vzpostavitvijo ene vstopne točke, kjer bi se opredelile vse potrebe in obseg pomoči ter vzpostavitvijo mreže po vsej državi.
Zadnjih nekaj let so se za to trudili na MDDSZ, ki ga vodi SD-jeva Anja Kopač Mrak, po novem pa naj bi pristojnost nad resorjem prevzelo zdravstveno ministrstvo SMC-jeve ministrice Milojke Kolar Celarc. Na MZ naj bi se vzpostavil direktorat za dolgotrajno oskrbo, kjer naj bi sestavili ekipo ljudi, ki bi to področje razvijala kot samostojno.
Od kod denar?
Ureditev področja dolgotrajne oskrbe so tako rekoč vse vlade v zadnjih dvanajstih letih izpostavljale med svojimi prioritetami, a je doslej še nobeni ni uspelo premakniti s seznama obljub v konkretno življenje. Krivično bi bilo reči, da se na tem ni nič delalo − prva pobuda za zakon o dolgotrajni oskrbi je bila slišana že leta 2002, leta 2005 so predstavili prvi predlog zakona, za njim še tri, zadnji je bil v javni obravnavi leta 2010, vmes pa je še skupnost socialnih zavodov predstavila svojo alternativno različico. Kljub vloženim naporom in zavedanju o nujnosti ureditve področja se je vedno, pod vsemi vladami, zataknilo ob vprašanju, kako do dodatnega denarja.
V eni od prejšnjih različic predloga zakona je bilo med drugim predvideno dodatno obvezno zavarovanje vseh, ki imajo nek finančni vir, tako da bi bili vanj vključeni vsi kakorkoli zaposleni in tudi upokojenci, torej da ne bi obremenili samo aktivnega prebivalstva ali gospodarstva z novo prispevno stopnjo.
Poleg 478 milijonov evrov, ki se že stekajo za dolgotrajno oskrbo, so zelo različne ocene, koliko bi še bilo treba zagotoviti. Najpogosteje se gibljejo nekje od 90 do 120 milijonov evrov. Nov vir financiranja naj bi bil povezan z zdravstveno reformo, in sicer bi se ga pridobilo s preoblikovanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kako konkretno in v kakšnih okvirjih, ostaja za zdaj še brez odgovora.
Je pa jasno, da bo za del storitev dolgotrajne oskrbe vedno treba doplačevati iz lastnega žepa. Pri tistih starostnikih, ki bodo nastanjeni v domovih, bi tako imenovana hotelska oskrba (nastanitev, prehrana, program) za uporabnike stala enako kot zdaj, denar iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pa bo namenjen socialni in zdravstveni oskrbi. Zaradi zavedanja o tem, da bodo vedno potrebna doplačila, gredo razmišljanja tudi v smer vzpostavitve socialnega sklada za ogrožene, pri katerem je tudi vprašanje, kako bi ga polnili.
