Tiskane izdaje
Ljubljana - Kaj menijo dosedanji predsedniki stranke SD in njenih predhodnic, med njimi Ciril Ribičič in Janez Kocijančič, o vrenju v stranki pred volilnim kongresom 2. junija v Kočevju? Kampanjo štirih kandidatov je zaznamovala vrsta ostrih izjav, bojno sekiro pa je izkopal prav sedanji predsednik Borut Pahor.
Zgodovina volilnih kongresov SD razkrije zanimivo podrobnost, da so se predsedniki stranke v devetdesetih letih po volitvah običajno umaknili. Leta 1989 jo je po preimenovanju iz ZKS (Zveze komunistov Slovenije) v SDP (Stranko demokratične prenove) prevzel Ciril Ribičič. Danes pojasnjuje, da je leta 1989 zmagal v tekmi treh kandidatov, na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 pa so dosegli relativno zmago s 17 odstotki (največ med strankami, zmagala je sicer koalicija Demos).
Kljub temu je na dan volitev v državni zbor leta 1992 Ribičič vodenje prepustil drugim. »Vse te spremembe niso bile preproste in je bilo veliko dilem. Stranko in program smo spreminjali tako, da se javnost ni več bala, da je to stara partija. Govoriti, da je prenova nastala s Pahorjem, ni korektno,« pravi Ribičič. In dodaja: »Če bi bil jaz Pahor, bi si želel, da bi se me spominjali po zmagi na volitvah, ne pa po tem, da sem hotel čim dlje ostati na položaju po volilnem porazu.« Se pa strinja s Pahorjevo oceno, da ni nihče poklican, da od zunaj ureja odnose v Socialnih demokratih.
Stranke kot ročna prtljaga
Po Ribičičevem odstopu je stranko pol leta vodil Peter Bekeš, na volilnem kongresu leta 1993 pa je Združeno listo prevzel Janez Kocijančič in se umaknil po volitvah leta 1996. Na kongresu je v tekmi z Matejo Kožuh Novak in Radom Bohincem zmagal Borut Pahor. Danes Kocijančič pojasnjuje, da je odšel iz prepričanja, da se je po nekem času pač treba umakniti. »To ni le naš problem, ampak je težava svetovne levice, ker predsedniki strank predolgo ostajajo na položaju. S tem dajo prevelik pečat svoji stranki in jo nosijo okoli kot svojo ročno prtljago,« pravi Kocijančič. Po njegovem stranka SD v novejšem času ni imela težav z avtokratskim vodenjem, se pa vse politične stranke spopadajo s težavo, da ljudje na čelu preveč poudarjajo svoj pomen. Zato imamo pred volitvami razprave o osebnostih, ne pa o programih.
Glede na vse to Pahorjev predhodnik meni, da so v SD danes potrebne spremembe. »Zelo nenavadno se mi zdi, da SD ne osveži programa in se začne zgledovati po evropski levici. To, da govori eno, hkrati pa podpira desno politiko, nima nobenega smisla. To ni politika, ki bi vodila naprej,« pravi Kocijančič. O Pahorjevi izjavi, da je bila SD, preden jo je prevzel, na robu prepada in podaljšana roka Zveze borcev Slovenije, pa pravi: »Obe mnenji sta neprimerni in neresnični. Stranka ni bila na robu smetišča zgodovine, navsezadnje je bil Pahor moj podpredsednik. Drugič pa nismo bili nikoli podružnica zveze borcev. Smo pa imeli boljše odnose s to organizacijo, ki si ne zasluži, da se v jeku predvolilne tekme z njo obračunava. Zasluži si spoštovanje,« dodaja Kocijančič.
Tekma brez nadzora
Starosta Socialnih demokratov Miran Potrč, ki aktivno sodeluje pri organizaciji volilnega kongresa SD, je pred meseci Pahorja pozval, naj čim prej pove, kako se bo odločil glede vodenja stranke. »Najprej je dejal, da skoraj zagotovo ne bo kandidiral, nato pa je ustvarjal občutek, da to namerava. Zaradi vsega tega sem ga pred meseci pozval, naj se opredeli, ker bo vsem v stranki laže, tudi morebitnim kandidatom za predsednika. Prosil sem ga tudi, da se dogovorimo, ali gremo v odprto tekmo ali pa bomo skupaj ugotavljali, kaj bi bilo pametno storiti,« pojasnjuje Potrč.
Pahor ne na prvo ne na drugo vprašanje ni jasno odgovoril, pravi, zato se je SD znašla »v svobodni tekmi«, ki bo pač dala rezultat. »To je korekten postopek, ki pa je v nekaterih strankah povzročil tudi nekaj težav. Upam, da se to pri nas ne bo zgodilo,« pojasnjuje Potrč. Starosta SD o kampanji kandidatov pravi, da bi mu bilo ljubše, če bi bilo izrečenih manj enostranskih ocen, ker stranki ne bodo koristile.
