Tiskane izdaje
Ljubljana – Predsedniku državnega sveta Mitji Bervarju se čez teden dni izteče mandat. Prepričan je, da nasledniku prepušča institucijo z večjim ugledom, kot ga je imela pred petimi leti, ko je iz kulture vstopil v politiko.
Kakšna je vaša izkušnja po petih letih vodenja drugega doma slovenskega parlamenta?
Zelo pozitivna, ker sem lahko z delovanjem skozi državni svet opazoval mnoge procese in dogodke na interesnem področju, začutil sem delovanje civilne družbe in na drugi strani sem lahko opazoval delovanje politike – koalicijske in opozicijske. V državnem svetu imamo tudi zelo dober pregled nad delovanjem drugih institucij, raznih agencij in organizacij. Na pladnju imamo celotno zgodbo delovanja države in družbe v dobrem in slabem, zato, če pravočasno zaznaš vse te vidike stanja v družbi, lažje razumeš, kje so težave, kako jih popraviti in kako z drugim mnenjem, kar po funkciji opravlja državni svet, daješ sugestije, mnenja in predloge.
S tem opisom nizate argumente v podporo instituciji, ki bi jo marsikdo ukinil. V zadnji anketi Dela je skoraj polovica vprašanih izrazila dvom do državnega sveta.
Če bi opravljali anketo pred petimi leti, bi bil delež podpornikov ukinitve državnega sveta še bistveno večji. Prepričan sem, da je državni svet v zadnjem obdobju veliko naredil za svojo prepoznavnost, to zaznavajo tudi mediji, saj se prisotnost institucije v medijih povečuje, kar pomeni, da državni svet prepoznavajo kot vedno pomembnejšega akterja oziroma kot most med civilno družbo in politiko.
Državni svet je bil občasno potisnjen v boj z državnim zborom in v zgodbo ukinjanja, po 25 letih pa lahko ugotovimo, da je institucija še vedno tu. Verjamem tudi, da se vse bolj krepi prepričanje, da je državni svet potreben, med običajnimi ljudmi verjetno malo manj, veliko bolj pa so z nami zadovoljne institucije z določenimi interesi. Razlog se skriva v dejstvu, da dela v državnem svetu nismo zreducirali na glasovanja o vetih, ampak smo postali veliko bolj aktivni v zgodnejših fazah ali oblikovanja politik ali pripravi zakonodaje.
Državni svet je bil doslej na slepem tiru, odnosi med njim in državnim zborom niso bili najboljši.
Šli smo skozi različna obdobja, v petih letih smo imeli opravka s tremi vladami, imeli smo tri predsednike državnega zbora. Ko sem bil izbran za predsednika sveta, sem nasledil obdobje nezaupanja, kar se vedno znova porodi ob izglasovanem vetu, osnovna reakcija pa je, da nas je najbolje ukiniti. Take izjave so neprimerne, namesto tega je veliko bolje skrbeti za demokracijo in jo izboljševati, tega pa ni mogoče doseči z ukinjanjem. V državnem svetu imamo znano anekdoto – vsi tisti, ki so se trudili, da bi državni svet izločili iz parlamenta, so danes zunaj parlamenta.
Mitja Bervar: »V državnem svetu imamo tudi zelo dober pregled nad delovanjem drugih institucij.« Foto: Leon Vidic
Lahko smo zadovoljni s petim sklicem državnega sveta, a vemo tudi, da nekateri niso bili zadovoljni. Podobno bo verjetno tudi ob šestem sklicu, nekateri bodo morda kritični, toda na volitvah odločajo elektorji. Boris Popovič je sicer večkrat izjavil, da bi bilo treba državni svet ukiniti, pa na koncu vsako leto kandidira za svetnika. Zakaj zastopa tako diametralna stališča, ne vem, je pa res, da se je udeležil nekaj zgodb, ki so bile pomembne zanj. Da bi delo državnega sveta ocenjevali zgolj na primeru koprskega župana, bi bilo krivično, saj se je preostalih 39 svetnikov aktivno udeleževalo sej državnega zbora, delovnih komisij in posvetov. Ob začetku petega mandata, pred petimi leti, ko so po Sloveniji potekale velike demonstracije, smo razmišljali, kako naj delujemo v tako naelektrenem ozračju, ko so bili vsi proti politiki. Nato smo se odločili, da se ne bomo skrivali pred javnostjo, ampak bomo še bolj aktivni in se vključili v družbene procese.
Koliko je pri delu državnega sveta opazna strankarska politika? Kaj je bolj izraženo, strankarska politika ali interesi?
Odvisno od posameznega sklica. Sedanji svet, ki se mu počasi izteka mandat, je bil po moji presoji dokaj interesno uravnotežen. To je najbolj odvisno od kadrovske sestave svetnikov, v ospredje pa so silile bolj interesne kot politične teme. Verjetno je bilo tako, ker so politične stranke pred petimi leti nekako izgubile interes za državni svet, saj so ga številne že odpisale in niso po stranskih poteh kandidirale ljudi, ki bi bili močnejši akterji. V tem mandatu smo to stanje izkoristili, zato me ne presenečajo ocene nekaterih svetnikov, eden mi je dejal: tako dobro smo delali, da je bilo na volitvah v državni svet čutiti povečano zanimanje za kandidature, ker so začutili, da je mogoče kaj storiti tudi v državnem svetu, da ima določene pristojnosti in da ima celo določen domet. Toda vpliv je po moji presoji odvisen predvsem od kvalitetnega dela in aktivnosti in manj od podeljene moči, ki jo ima katerakoli institucija na papirju. V šestem sestavu državnega sveta lahko še povečajo vpliv v civilni družbi in v vseh družbenih podsistemih, vendar je to odvisno od njihove aktivnosti, predvsem pa od argumentov in od dobrega delovanja. Kot predsednik pa nisem nikogar preferiral ali zanemarjal.
Na to ni vplivalo dejstvo, da ste pred kratkim vstopili v SMC in prevzeli vodenje mestnega odbora v Ljubljani?
Težav v tem ne vidim, ker sem pri svojem delovanju ohranil širok pristop, strankarsko optiko pa sem pustil ob strani. Vnovični kandidaturi za svetnika sem se odpovedal, ker sem se odločil, da se bom aktivno vključil v strankarsko politiko, tega dvojega pa ni mogoče dolgo povezovati. Če želim biti pošten in korekten do državnega sveta, je edino prav, da se kot član stranke z drugimi ambicijami poslovim. V tem kontekstu me preseneča, ko prebiram izjave, ki zagovarjajo ravno nasproten pristop k delovanju državnega sveta.
Mitja Bervar: »Vnovični kandidaturi za svetnika sem se odpovedal, ker sem se odločil, da se bom aktivno vključil v strankarsko politiko.« Foto: Leon Vidic
To je povsem zgrešen način razmišljanja. Če bo državni svet deloval po teh principih, kot jih napovedujejo gospodje, bo postal privesek državnega zbora. Tam se delajo politične zgodbe, koalicija, pozicija in izvršna veja oblasti, v državnem svetu pa se to ne bi smelo dogajati. Če se bo, bo postal slepo črevo.
Ko se slepo črevo vname, ga je treba izrezati, mar ne?
Dober primer pretirane politizacije drugega doma imamo na Hrvaškem. HDZ je imela v županijskem domu močno vlogo, in ko so z nenehnimi vlaganji veta in metanjem polen pod noge zgolj iz strankarskih in politikantskih razlogov prignali zgodbo do konca, ga je vladajoča politika enostavno ukinila.
V čem se vaš primer razlikuje od namer predsednika SLS Marka Zidanška, ki je postal svetnik in je v igri za predsednika sveta?
Njegove izjave vzbujajo skrb, očitno je, da mu manjka še nekaj političnih izkušenj na tem terenu. Strankarska politika se ne dela v državnem svetu, jaz se tega nisem šel. Izjava, ki sem jo prebral, da se bo šel strankarsko politiko prek državnega sveta, je popolnoma zgrešena. Prej priča o tem, da gospod Zidanšek v osnovi ne razume delovanja državnega sveta in državnega zbora.
V politiko ste prišli iz kulturniških krogov, kot predsednik državnega sveta pa ste imeli priložnost spoznati različne vidike slovenske družbe. Kako vidite Slovenijo po tej izkušnji?
Slovenija je zanimiva država, njen temeljni problem pa je, da ima le dva milijona prebivalcev, ker lahko posamezniki hitro ugotovijo, da prek nekega daljnega sorodstva poznaš nekoga z vplivom, zelo funkcionirajo tudi prijateljske naveze. Smo pa v zadnjem obdobju, ki sovpada z mandatom aktualne vlade, dosegli politično stabilnost, ki je ključna za boljše delovanje vseh institucij v državi. Če bi znali poiskati pravo vsebinsko povezanost, bi lahko imeli še mnogo boljšo zgodbo.
Slovenija zadnjih nekaj let vztrajno raste v primerjavi z drugimi državami, kar kaže na vztrajnost tega naroda in na to, da se popravljamo in izboljšujemo. Menim, da moramo tako delovati še naprej, predvsem pa se bolj opreti na optimizem, ki ga Slovenci po cankarjanskem razmišljanju ne iščemo ali celo ne upamo želeti. Včasih smo govorili, da bi lahko bili druga Švica. S tem se ne strinjam. Nam ni treba biti druga Švica, tega si niti ne želim. Namesto tega si želim, da bi bili prva Slovenija, ki svojo majhnost jemlje kot svojo prednost. Spoznati moramo, da ni vse odvisno od drugih, ampak bolj od nas samih, kako bomo znali dojemati in razumeti okolje, ki nas obkroža. Začne pa se pri volitvah, da bi ljudje postali aktivni in dali svoj glas.
