Dvajset let slovenske ustave: nasprotovanja so ogrozila osamosvojitev

Zaradi nesoglasij je bila ustava sprejeta eno leto pozneje.

tor, 13.12.2011, 09:00

Ljubljana – Konec decembra bo minilo 20 let, odkar je nekdanja slovenska skupščina sprejela slovensko ustavo. Sprva je bilo mišljeno, da bi ta temeljni pravni akt sprejeli že leto prej in se z njim osamosvojili, vendar pa političnega soglasja tedaj še ni bilo.

Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 so v zmagoviti koaliciji Demos začeli razmišljati o osamosvojitvi Slovenije, ki bi jo razglasili s sprejetjem nove slovenske ustave. Tedanje novoizvoljeno predsedstvo republike je ideji prisluhnilo in podalo uradni predlog za začetek postopka za sprejetje ustave.

Kakor lahko beremo iz predloga, je predsedstvo menilo, da je v Sloveniji že doseženo politično soglasje o potrebi po takšni ustavni ureditvi, ki bo temeljila na suverenosti in samostojnosti slovenske države, na pravici naroda do samoodločbe, parlamentarni demokraciji, političnem pluralizmu in enakopravnosti vseh oblik lastnine in ki bo na kar najvišji ravni uveljavila temeljne pravice človeka in državljana.

Predlog je sprejela tedanja skupščina, ki je ustanovila strokovno skupino za pripravo delovnega osnutka nove slovenske ustave. Skupina je osnutek pripravila hitro, saj so ji za podlago služile teze za ustavo, znane kot pisateljska ustava iz leta 1988. V začetku oktobra 1990 se je že začela javna razprava, ki se je uradno končala konec novembra, dejansko pa je trajala še eno leto. Nasprotovanja posameznim členom ustave, predvsem pravici do splava, in tudi uvodu (preambuli), so upočasnila njeno sprejetje. Demos je zato spremenil načrt in predlagal referendum za osamosvojitev.

Svetost življenja

V predlogu za začetek postopka za sprejetje nove slovenske ustave je predsedstvo republike zapisalo, naj bo na začetku ustave uvodno besedilo, ki naj med drugim »izhaja iz sodobnega razumevanja življenja, po katerem človek ni gospodar, ampak dedič življenja«. Predlog je prepis utemeljitve uvoda v pisateljsko ustavo, ki ga je napisal Tine Hribar, vendar pa izpušča »svetost življenja«. Kljub temu je delovni osnutek ustave identičen uvodu v pisateljsko ustavo, ki se začne: »Zavedajoč se svetosti življenja in človekovega dostojanstva...«, kar pa je povzročilo nasprotovanje tako liberalnih kakor krščanskih demokratov in Katoliške cerkve. Sledile so dolge razprave o besedilu, ki ne spada v ustavo oziroma ki lahko omogoča dvoumne razlage. Končno je bil uvodni stavek črtan in je poleg svetosti življenja izpadlo tudi človekovo dostojanstvo.

Veliko nasprotovanja je bilo tudi pri členu, ki zagotavlja pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Že delovni osnutek je vseboval člen, ki skoraj identično povzema to pravico. Dodatno pa je bilo zapisano, da se lahko omeji le iz zdravstvenih razlogov. Ta omejitev je bila pozneje črtana. Takšno besedilo je ostalo tudi v poznejšem predlogu ustave, čeprav ustavna komisija pri tem ni dosegla soglasja. Opozorjeno je namreč bilo, da je komisija oblikovala predlog s skupnim soglasjem, izhajajoč iz načela, da naj ustava vsebuje tisto, kar je za Slovenijo in njene državljane splošno sprejemljivo, vendar pa to ne velja za ta člen. Najbolj so mu nasprotovali krščanski demokrati, ki so predlagali, da bi ga sploh črtali. Liberalci so odstopili od izrecne pravice do umetne prekinitve nosečnosti in dodali obvezo države, da ustvarja razmere za svobodno odločanje.

Dopolnitve ustave

Omenjene razprave o ustavnem predlogu so potekale še po plebiscitu in tudi po sprejetju temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti in ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine iz junija 1991. Dokončen predlog ustave je bil določen šele decembra, tako rekoč tik pred sprejetjem in razglasitvijo 23. decembra. Od tedaj so se nekatere določbe ustave že spremenile. Sprejetih je bilo sedem ustavnih zakonov, s čimer je bilo spremenjenih devet členov ustave, en člen pa je bil dodan (lastninska pravica za tujce, volilni prag, sprejem v EU in Nato, lokalna samouprava in pristojnost pokrajin).

Očetje ustave o ustavi danes

Ob 20. obletnici sprejetja slovenske ustave smo nekatere od tistih, ki so imeli pri oblikovanju Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustave Republike Slovenije vidno vlogo, povprašali, kako danes gledajo na ta dokument. Ali je še vedno ustrezen in odgovarja na vsa vprašanja sodobne države, ali pa ga je povozil čas in bi ga bilo treba vsaj v nekaterih delih spremeniti. Nekaj svojih razmišljanj so nam zaupali Miro Cerar, strokovnjak za ustavno pravo, France Bučar, politik, poslanec in pravnik, Tone Jerovšek, nekdanji predsednik ustavnega sodišča, in Tine Hribar, slovenski filozof fenomenolog in nekdanji odgovorni urednik Nove revije.

Miro Cerar:

»Ustava tudi po 20 letih predstavlja temeljni dokument naše državne kontinuitete, saj vsebuje temeljna načela političnega sistema in državne ureditve, nasprotno od pojava čezmerno hitrega spreminjanja zakonodaje in pogostega prenormiranja posameznih področij. Res pa je, da v nekaterih svojih točkah, denimo pri ureditvi zakonodajnega referenduma, ki je in bo, če ne bo sprememb, nočna mora vsake vladne koalicije, ki hoče uveljaviti določene reforme, ne ustreza več potrebam časa, zato bi bilo nekatere njene dele nujno, nekatere pa zelo koristno spremeniti. Tega se je treba lotiti zelo premišljeno in temeljito, pa še to vedno ne zagotavlja končnega uspeha. Včasih je zelo kakovosten predlog pač žrtev prevlade političnih interesov nad strokovnimi, zato me hkrati veseli, da kakšnih prav vehementnih poskusov posega v ustavo še ni bilo.«

France Bučar:

»Naša ustava je popolnoma v redu in načeloma ne potrebuje nobenih bistvenih sprememb. Hibe, ki jih ima, pa so splošne in za njimi bolujejo vse moderne družbe tega sveta. Ustava namreč temelji na konceptu pozitivističnega pogleda na svet, brez katerega ni blaginje, hkrati pa predvsem ekonomijo ureja na predpostavki, da je svet neomejen, kar seveda ni res. Skratka gre za zadeve, ki jih ni mogoče odpraviti ali spremeniti z nobeno popravo ustave, ampak le s korekcijo položaja človeka v svetu, ustava lahko temu le sledi. Naša ustava je torej povsem aktualna in sodobna, ena od njenih prednosti, ki je bila vanjo zapisana povsem namerno, pa je, da preprečuje lahkotno in brezskrbno menjavo oblasti. Organizacija oblasti, ki zagotavlja čim večjo trdnost, je bila za novo družbo, ki je tako rekoč brez izkušenj nastala po državljanski vojni, ključna.«

Tone Jerovšek:

»Ustava je generalno gledano dobra, saj, kar zadeva varovanje človekovih pravic in svoboščin, povsem ustreza standardom razvitih držav. Ima pa tudi nekaj pomanjkljivosti. Nekatere so posledica nesoglasij pri njenem sprejemanju in ena od njih so pristojnosti parlamenta za imenovanje vlade oziroma njenih ministrov, kar v praksi povzroča težave. Sprememb bi bile potrebne tudi določbe o ustavnem sodišču, ki mu je treba omogočiti pravico do izbire zadev, ki jih bo obravnavalo, in zagotoviti, da bodo odločbe, ki jih bodo ustavni sodniki sprejeli, imele veljavo za vse, in ne le za stranke, vpletene v konkreten primer. Glede referenduma nisem zagovornik idej, da bi ljudem jemali pravico do njega, saj ima po ustavi ljudstvo oblast v naši državi, bi pa pravico zahtevati referendum vzel skupini 30 poslancev, ker so že del zakonodajnega telesa. Uskladitve bi bil potreben tudi 3. člen ustave, ki je del pristojnosti in suverenosti prenesel predvsem na EU, kar je v nasprotju s členom, ki določa, da je ustava najvišji pravni akt v naši državi.«

Tine Hribar:

»Na slovensko ustavo je mogoče gledati z domačega ali pa z globalnega zornega kota. Pri presoji z domačega zornega kota lahko ugotovimo, da realnost, predvsem kar zadeva pravno državo, še vedno zaostaja za načeli, zapisanimi v ustavi, kar pomeni, da je treba do pravne države, kot jo predpisuje ustava, šele priti. Kar zadeva varovanje človekovih pravic in zagotavljanje temeljne enakopravnosti, so ta načela ustrezno vsebovana v členih ustave, realnost pa je, kot rečeno, nekje drugje. Z globalnega zornega kota ima naša ustava nekatere pomanjkljivosti, predvsem kar zadeva naše članstvo v mednarodnih organizacijah. Pisali smo jo namreč v času, ko Slovenija še ni bila njihova članica. To bi bilo treba ustrezno popraviti.«

Prijavi sovražni govor