Kako naj se spopademo s krizo? »Evropska komisija ni pravi naslov«

Direktorat za socialno politiko pri evropski komisiji vodi od leta 2011, medtem ko je pri evropski komisiji zaposlena že od leta 1993. Nekdanja zdravnica je tam začela kot vodja oddelka za zdravje. Zdaj je Lieve Fransen odgovorna tudi za socialni del strategije Evropa 2020, ki do konca desetletja cilja na 75-odstotno zaposlenost aktivnega prebivalstva in na vsaj dvajset milijonov manj revnih in socialno izključenih.

Priznavate, da bo težko doseči cilje, ki ste jih leta 2010 določili v strategiji Evropa 2020. Je skupne cilje mogoče doseči, čeprav Evropska unija nima skupne socialne politike?

Res je, da ciljev trenutno ne dosegamo, za zdaj tudi nismo na prav dobri poti do tja, a to ne pomeni, da se to do leta 2020 vendarle ne bi moglo zgoditi. Vsekakor bomo naredili vse, da jih dosežemo. O skupni socialni politiki pa bi rada povedala dvoje. Najprej, revščine ne bomo odpravili zgolj s socialno politiko. Pri tem je namreč treba imeti tudi ustrezno ekonomsko politiko, hkrati morate imeti gospodarsko rast, delovna mesta in, seveda, ustrezno socialno politiko. Vse to potrebujete, da se lahko spopadete z revščino. Hkrati se morajo za to prizadevati vsi. Mislim predvsem na mestne ravni, nevladne organizacije, posameznike in tudi evropske institucije. Vsekakor je dobro imeti skupne cilje, ne vem pa, zakaj bi za to, da jih dosežemo, čakali na skupno evropsko politiko. Treba je vedeti, da je v Sloveniji pot do tega cilja drugačna kot, denimo, na Poljskem. Hočem reči, da je to predvsem naloga držav članic in mestne oblasti. Dobri župani namreč poznajo svoje prebivalce, natančno vedo, kje so problemi in verjetno tudi najbolje vedo, kako jih rešiti.

Eden od ciljev evropske strategije je, da mora biti do konca desetletja 75 odstotkov ljudi, starih od 20 do 64 let, zaposlenih. Zakaj si Evropska unija ne določi, denimo, cilja polne zaposlenosti?

Cilji so kompromis, ki so ga dosegle države članice. V nekaterih med njimi je lažje doseči 75-odstotno zaposlenost, v drugih je to težje. So se pa vse države strinjale s takim odstotkom, kar je bil velik dosežek. Treba je tudi vedeti, da v zadnjih letih še nobena od držav članic tega odstotka ni dosegla. V evropskem kapitalističnem sistemu, v katerem smo, nikoli tudi ni bilo stoodstotne zaposlenosti. Še na začetku devetdesetih, ko smo imeli gospodarsko rast, stopnja zaposlenosti ni bila stoodstotna. Vedno je neki odstotek ljudi, ki ostane zunaj. Zato je 75-odstotna zaposlenost pomemben kompromis. Ponekod se število zaposlenih že povečuje, kar kaže, da smo na pravi poti.

Medtem ko odločevalci govorite o pomenu dostojnega dela, se v Evropi povečuje število negotovih ali prekarnih oblik dela. Med tistimi, ki jih opravljajo, jih vse več živi v revščini, hkrati je tudi vse več revnih zaposlenih. Gre torej za nedostojno, in ne dostojno delo?

Odvisno od tega, kako definirate dostojno delo. Nekateri namreč še vedno mislijo, da je dostojno delo nekaj, kar je za vedno. Torej, ista služba za vedno. To je napačno razumevanje. Dostojno delo omogoča fleksibilnost, da ko hočeš iz kakršnih koli razlogov, pa naj gre za nosečnost ali ker si zbolel ali pa ker preprosto hočeš spremembo, zamenjati službo, lahko to storiš. Ne verjamem, da hočejo ljudje delati štirideset let isto.

Dostojno delo bi moralo omogočati dostojno življenje, ne pa da delavca pahne v revščino.

S tem se popolnoma strinjam, toda treba je spremeniti okvir. Ljudje morajo imeti bolj fleksibilne poklicne poti in pri tem morajo biti seveda dostojno plačani. Dostojno delo je torej tako, ki združuje varnost in prožnost, ne pa zgolj prožnost. Oboje je enako pomembno. Hkrati imamo v nekaterih državah članicah problem tudi s preslabo plačanimi deli. Če je pomanjkljiv še sistem socialnih storitev, to nikakor ne more biti dostojno delo.

Kako pa varčevalni ukrepi vplivajo na to, da je uresničitev ciljev iz strategije Evropa 2020 še daleč? Nekaterim državam EU jih je naložila trojka, v kateri je poleg Mednarodnega denarnega sklada in Evropske centralne banke tudi evropska komisija.

Prvič, mi jih ne imenujemo varčevalni ukrepi, ampak gre za fiskalno konsolidacijo. Mislim, da bo zgodovina presodila, ali je bila to prava odločitev ali ne. Treba je vedeti, da so se države članice – in ne evropska komisija – odločile, da je prva naloga po izbruhu krize rešiti evro, zato je bilo treba v nekaterih članicah uvesti, po mojem mnenju kdaj tudi zelo drastične odločitve. Sama menim, da sicer vsega nismo naredili dovolj dobro.

To so ugotovili tudi pri mednarodnem denarnem skladu. Njegova glavna ekonomista Olivier Blanchard in Daniel Leigh sta januarja lani priznala napake pri predvidevanju učinkov varčevalnih ukrepov za evropske države.

Tudi zato upam, da bomo to, česar nismo naredili dovolj dobro, čim prej popravili. V prihodnje pa bo treba bolje tehtati, pri čemer mislim na proračun države, kar je zelo podobno kot v gospodinjstvu. Povprečno države članice za socialne zadeve namenijo okoli trideset odstotkov proračuna. Ko se odločajo, kje in kako bodo v tem delu varčevale, je to treba narediti na inteligenten način. Pri tem mora sodelovati tudi skupina ljudi, ki se na to spoznajo, in ne zgolj tako, da odločitev sprejmejo na ministrstvu za finance.

Zakaj sploh varčevati, po drugi strani pa, denimo, z davkoplačevalskim denarjem zalagati banke?

Eden od ciljev, ki smo si ga postavili, je tudi reševanje bank.

Kdaj bo na vrsti reševanje ljudi? Na konferenci o revščini, ki ste jo prejšnji teden organizirali v Bruslju, so poudarjali, da tudi vse več otrok v Evropi živi v revščini.

Vprašanje je, kako velik vpliv bi imel na ljudi kolaps evra ali bank. Morda bi bilo še huje, kot je trenutno. Mislim, da je zdaj treba predvsem odpraviti napake, ki so bile storjene, hkrati verjamem, da lahko z isto vsoto denarja naredimo bolje.

Od začetka krize so ljudje na protestih sporočali, da se ne strinjajo z načinom, kako se Evropa spopada s krizo. V evropski komisiji se na zahteve niste odzvali.

Mislim, da evropska komisija ni pravi naslov. Na zahteve ljudi, ki protestirajo, se morajo odzvati nacionalne vlade. To sicer ne pomeni, da evropska komisija nima nobene odgovornosti.

Toda kritike so letele tudi na odločevalce v Evropski uniji, torej tudi na evropsko komisijo.

Strinjam se, da bi marsikaj morali narediti hitreje in predvsem bolje, vsekakor pa bi morali več komunicirati z državljani, zato da bi razumeli, zakaj počnemo, kar počnemo, torej zakaj rešujemo banke in zakaj rešujemo denarno valuto. Sem pa pri tem presenečena, da vendarle ni tako veliko ljudi na ulicah v Evropi. Ena od vaših vlad je, denimo, padla zaradi nestrinjanja s pokojninsko reformo, in ne zaradi razprave o socialnem varstvu. Sprejemam sicer kritiko, a bo treba nehati s prelaganjem krivde na druge. Komisija namreč ni odgovorna, denimo, za neprimerno nastanitev ljudi v Sloveniji. To je predvsem naloga nacionalnih vlad in tamkajšnjih nevladnih organizacij. Seveda smo tu, da pomagamo, če je to v naši moči. Mislim pa, da je treba težave reševati na tisti odločevalski ravni, ki je najbližja ljudem.

Je po vašem revščina politična odločitev?

Ali s tem mislite, da je revščina sama po sebi politična odločitev ali da je politična odločitev njeno reševanje?

Prvo.

Razumem, kam merite. Verjamem, da so za revščino strukturni razlogi. Ljudje, ki so revni ali živijo na pragu revščine, niso za to krivi sami. Za to so strukturni, politični in ekonomski razlogi. Pri tem gre največkrat za preplet vseh, ne zgolj enega od njih. Po drugi strani pa sem prepričana, da je treba ljudi spodbuditi, da se poskušajo sami rešiti iz položaja, v katerem so se znašli. Tudi če gre za strukturne, politične in še kakšne druge razloge, ni treba čakati, da se najprej nekaj uredi na vseh teh ravneh.

Ljudje morajo vzeti življenje v svoje roke, tudi če so revni in tudi če je za njihov položaj kriv nekdo drug. Lahko se zgodi, kar se tudi dogaja, da so potem revne cele generacije, od staršev do otrok. Po drugi strani pa so tudi taki, ki si pomagajo sami, ne glede na politične in ekonomske razmere. Seveda morajo politiki pri tem imeti pomembno vlogo, a mislim, da so odgovorni oboji.