In memoriam: Andrej Bajuk (1943–2011)

Novinarji se bodo Andreja Bajuka spominjali kot človeka in ministra, s katerim je bilo prijetno popiti kavo.

tor, 16.08.2011, 19:06

Andrej Bajuk se je rodil 18. oktobra 1943 v Ljubljani. Kmalu po koncu druge svetovne vojne je njegova družina emigrirala. Najprej so živeli v begunskih taboriščih po Avstriji, leta 1948 pa so se, tako kot mnogi Slovenci, naselili v Mendozi v Argentini. Tam je diplomiral in magistriral iz ekonomije. Leta 1969 je šel na univerzo v Kalifornijo, kjer je na univerzi Berkley opravil drugi magisterij in doktorat. Leta 1973 se je za dve leti vrnil v Mendozo, kjer je poučeval kot univerzitetni profesor. Zaradi državnega udara v Argentini je leta 1975 odšel v Washington, kjer je postal tehnični asistent direktorja Svetovne banke. Zadnjih pet let službovanja v ZDA je bil direktor kabineta predsednika Medameriške razvojne banke (IDB) in član predsedniškega sveta banke.

Med letoma 1994 in 2000 je bil zaposlen v Parizu na predstavništvu IDB za Evropo. Po upokojitvi se je leta 2000 vrnil v Slovenijo na povabilo političnih strank, ki so se po padcu vlade Janeza Drnovška pripravljale na prevzem oblasti. Snovalci političnih sprememb so Bajuku utrli novo pot v življenju na združitvenem kongresu SLS + SKD 15. aprila 2000, kjer je bil izvoljen za podpredsednika stranke. Po padcu Drnovškove vlade je bil na tretjem glasovanju v državnem zboru na predlog pomladnih strank potrjen za novega mandatarja. Vlado je vodil do oktobrskih parlamentarnih volitev.

Zaradi nesoglasij v združeni stranki SLS + SKD glede volilne zakonodaje – zagovarjal je večinski volilni sistem – je iz nje izstopil in avgusta 2000 skupaj z Lojzetom Peterletom ustanovil Novo Slovenijo. Postal je tudi njen prvi predsednik. V mandatu 2000–2004 je bil poslanec NSi. Tudi v naslednjem mandatu je bil izvoljen za poslanca v državnem zboru, sama stranka pa je doživela zvezdne trenutke, saj je osvojila devet mandatov in postala pomemben člen nove vlade, ki jo je sestavljal Janez Janša (SDS).

Bajuk je z bančnimi izkušnjami mednarodnih razsežnosti v Janševi vladi prevzel funkcijo ministra za finance. Leta 2005 ga je revija The Banker razglasila za finančnega ministra leta v EU. Januarja 2007 – v času njegovega ministrovanja – smo v Sloveniji prevzeli tudi evro. Na državnozborskih volitvah leta 2008 se Nova Slovenija ni uvrstila v parlament, zato je Bajuk odstopil kot predsednik stranke in se umaknil iz politike. Zaradi kapi je umrl 16. avgusta 2011.

Andrej Bajuk je priletel v slovensko politiko kot velika neznanka, ki je naprej presenečala z nekoliko arhaično slovenščino, nato z uglajenostjo, ki je v slovenskem prostoru nismo poznali. Do svojih političnih nasprotnikov je bil piker, a gosposki, v javno debato je vnesel tudi kanec latinskega temperamenta. S takšnim žarom je tudi sodeloval v političnih polemikah, obenem pa je znal na kritike odgovarjati uglajeno, brez zmerljivk in žolča. In kar ga je najbolj razlikovalo od političnih sopotnikov na pomladni strani: Andrej Bajuk ni gojil zamer.

Novinarji se ga bodo spominjali kot človeka in ministra, s katerim je bilo prijetno popiti kavo ali kaj drugega, včasih tudi v miru pokaditi cigareto. V slovensko politično kulturo pa je vnesel tudi prakso, ki je strankarski prvaki pri nas še vedno niso osvojili: po porazu na volitvah je nemudoma odstopil in je torej znal razumeti sporočilo volivcev.

Prijavi sovražni govor