Intervencijskega zakona na izredni seji ne bodo obravnavali

Varčevalni ukrep je padel in razklal sindikaliste.

Objavljeno
11. november 2011 12.59
Posodobljeno
11. november 2011 13.14
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika

Ljubljana – Današnji padec intervencijskega zakona je povzročil burne odzive politike in razkol med sindikalisti. Poslanec Zaresa Pavel Gantar, ki je sprožil pobudo, naj poslanci vendarle sprejmejo varčevalni zakon, meni, da je s tem državni zbor »zapravil pomembno in nemara tudi zadnjo priložnost, da bi še pred volitvami prispeval k stabilizaciji javnih financ«.

Varčevalni ukrep tako ne bo šel v nadaljnjo obravnavo, zavrnili so ga poslanci SDS in SNS. Vodja poslancev SDS Jože Tanko je na kolegiju pojasnil, da so to storili, ker je očitno, »da predlog zakona ni usklajen z večino ekonomsko-socialnih partnerjev«. Nadaljevanje postopka na tak način pa se mu ne zdi primerno. Vlada naj s sindikati uskladi rešitve in s takšnimi pride v državni zbor. Pri tem je (ponovno) padla tudi novela zakona o financah, s katero je vlada hotela zakonsko omejiti proračunsko zadolževanje na 48 odstotkov BDP.

Poslancev ni danes prepričal niti minister za razvoj Mitja Gaspari. Opozoril jih je, da finančni trgi Slovenijo v zadnjih petih do šestih mesecih ocenjujejo, kot da se ni sposobna neposredno in hitro odzivati na razmere v okolju. »Zdaj bi država morala dokazati, da lahko v tem trenutku sprejme minimalen nabor ukrepov za zadrževanje rasti javnih financ,« je dejal Gaspari.

Zgodba z intervencijskim zakonom je končana do imenovanja nove vlade, je po odločitvi poslancev izjavil predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj. Konfederacija je zakon sicer podprla. »Vendar bodo takrat razmere manj ugodne, in to ne le za javni sektor, temveč za celotno državo,« svari Štrukelj. Ukrepi v intervencijskem zakonu po njegovem niso nikogar globoko prizadeli, a kljub temu je »slovenska politika ponovno pokazala, kako je zrela za zahtevne odločitve, predvsem takrat, ko je treba strankarski interes podrediti skupnemu dobru«.

Kaj zdaj?

Če intervencijski zakon ne bo sprejet, se bodo prihodnje leto povišale plače javnih uslužbencev, pokojnine in socialni transferji se bodo v celoti usklajevali z inflacijo, za štiri odstotke pa bodo višje tudi plače funkcionarjev, recimo poslancev in ministrov, ki so zdaj znižane. Finančne posledice paketa so ocenjene na približno 300 milijonov evrov.

Gantar je prepričan, da zgodbe ni konec. Glede na to, da se bo SDS še novembra sestala s predstavniki sindikatov in drugih socialnih partnerjev, je prepričan, da bo zdaj »na takšen ali drugačen način s pomočjo sindikatov, v katerih ima očitno močan političen vpliv«, predlagala nove pobude. S tem se bo nadaljnja »skrb« za usodo javnih financ v Sloveniji nadaljevala »kot del predvolilne kampanje SDS, v kateri bo vodilno vlogo rešitelja poskušala prevzeti SDS«, je bil oster Gantar.

Še razkol med sindikati

Intervencijski zakon je, kot kaže, povzročil razkol v pogajalski skupini sindikatov, ki zakona ni podpirala. Vodja skupine Dušan Miščevič je odstopil, za to pa v javnem pismu posredno okrivil nekdanjega vodjo Janeza Posedija. Zapisal je, da hočejo posamezniki »z nenehnimi napadi name in neutemeljenimi obtoževanji destabilizirati pogajalsko skupino, da bi lažje izvajali aktivnosti pod mizo«. Miščević je sicer podpiral Gantarjev predlog.

»Drugega mi ni preostalo, v skupini je prevladal radikalizem. Z nekom, ki se ni pripravljen niti pogovarjati, je nemogoče voditi skupino in iskati rešitve. Trdno sem prepričan, da bo takšen način prihodnje leto ogrozil delovna mesta v javnem sektorju,« nam je svojo potezo danes pojasnil Miščević.

Posedi je bil danes nad dogajanjem začuden. »Ni mi jasno, od kod takšen odziv, ni me bilo na prejšnjih dveh sejah skupine, nato pa sem na radiu slišal njegovo izjavo, da bi zakon lahko podprli. Prej je bilo naše stališče, da za to ni pogojev.« Miščeviću je v elektronskem pismu povprašal, kako in kaj, sindikate, ki so proti intervencijskemu zakonu, pa pozval, naj se mu oglasijo. Miščević je to razumel »kot oblikovanje svojega jedra« v skupini.