Tiskane izdaje
Ljubljana – Fotokopiji arhivskih dokumentov, ki jih je na blogu objavil poslanec SDS Vinko Gorenak, nista verodostojni, trdi nekdanji vodja oddelka varnostne službe Mors Anton Peinkiher. Prav tako zanika, da bi bil podpis na dokumentih njegov, češ da tako ali tako »dokaj jasno piše Perko Anton«.
Gorenak je prejšnji teden na svojem blogu objavil zapis z naslovom Vprašanje za Antona Peinkiherja in Milana Kučana: Ali sta trgovala z orožjem?. V njem se je najprej posvetil življenju Peinkiherja, nato sledi objava dveh rokopisov, »ki ju je januarja 1992 takratni predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović naslovil na Milana Kučana«. Kažeta seznama vojaške opreme, ki naj bi jo vojska BiH potrebovala za obrambo Sarajeva. Gorenak še piše: »Vse kaže, da sta rokopisa romala v roke Milana Kučana.«
Potem Gorenak svoje bralce vpraša: »In kaj se je dogajalo 30. 05. 1992 in 01. 06. 1992 na Ministrstvu za obrambo? Anton Peinkiher je na reverz prevzel precej vojaške opreme.« To je poslanec podkrepil z objavo dveh kopij prevzemnih oziroma »reverz« obrazcev z dne 30. 5. 1992 in 1. 6. 1992 za prevzem večje količine orožja in nabojev iz skladišča RŠTO (tedanji Republiški štab za teritorialno obrambo). Na majskem prevzemnem obrazcu zgoraj piše »podpisani: g. Pankiher«, pri čemer ne na prvem ne na drugem ni podpisa prevzemnika, ampak zgolj podpis osebe, ki naj bi orožje oddala. Zlasti podpis na majskem obrazcu bi bilo sicer mogoče brati kot Peinkiher.
A kakorkoli, Gorenak je iz tega zaključil, da je »opremo iz skladišč dvignil Anton Peinkiher«, zato je Izetbegovićev seznam potrebne vojaške opreme primerjal s tisto, ki jo je po njegovem prevzel Peinkiher, in ugotovil, da se v nekaj primerih seznama ujemata, v nekaterih primerih pa »očitno ni bilo zadostnih količin naročenega materiala«. Nazadnje je Peinkiherju in Kučanu postavil štiri javna vprašanja, v katerih trdi, da je z orožjem pravzaprav trgoval Peinkiher.
»Podpisan je Perko Anton«
Nekdanji vodja obveščevalnega in analitičnega oddelka varnostne službe ministrstva za obrambo (od junija 1991 do novembra 1993) Peinkiher je za Delo povedal, da podpis ni njegov, tudi sicer pa se bere kot »Perko Anton«. Pravi, da kopiji nista pristni, češ da so bile »po letu 1994 izvedene številne interne preiskave v MORS in več parlamentarnih preiskav v zvezi z vojaško pomočjo Hrvaški in BiH, pa niti enkrat ni bilo takšnih tako imenovanih dokumentov, kjer naj bi jaz prevzemal kakšno opremo«.
Pojasnil je, da sta morala po odločitvi tedanjega sveta za obrambo iz avgusta 1991 vojaško pomoč Hrvaški in BiH izvajati obrambno in notranje ministrstvo. Sam je bil kot vodja oddelka varnostne službe »zadolžen za zbiranje, analiziranje in posredovanje informacij o vojaški ogroženosti RS, kar sem tudi zelo uspešno počel. Po svoji funkciji nikdar nisem bil zadolžen za prevzem vojaške opreme, niti tega nikdar nisem počel službeno – nemogoče pa bi bilo zasebno. Zaradi tega ti »dokumenti« ne morejo biti verodostojni.«
Prav tako je Peinkiher pojasnil, da RŠTO, iz čigar skladišča naj bi bilo izdano orožje, opreme ni izdajal na reverz, saj ta pomeni izdajo sredstev zgolj v uporabo, ne v last. »V in iz skladišča so sredstva romala samo z ukazom – odobritvijo poveljnikov območnih, pokrajinskih poveljnikov in šefov logistike, kar velja tudi za RŠTO – nad vsemi njimi pa je bil tedanji minister Janša. Kako so poslovali in vodili evidence po nalogu Janše, to ni moja odgovornost.« Skladiščniki, pravi, so na podlagi obrazcev z nazivom reverz enotam, štabom in vojaškim obveznikom izdajali opremo, ki je bila pozneje, denimo po izvedeni vaji ali odsluženju vojaškega roka, vrnjena v skladišče. »Vojaško pomoč Hrvaški in BiH je vodil na obrambnem ministrstvu Janez Janša, kako je urejal razdolžitev skladišč (skladiščnikov, logistikov) s sredstvi za Hrvaško in BiH, pa jaz ne vem. Ko je Janša dal nalog logistiku, da Hrvatom ali Bosancem naloži deset tovornjakov z orožjem in strelivom, ne verjamem, da so skladiščniki to zapisali na obrazcu za reverz – posojo. Kolikor vem, je šlo orožje in druga oprema iz skladišč za potrebe Hrvatov in BIH samo z nalogom Janše«.
Zakaj? Za politične cilje
Peinkiherja smo vprašali, zakaj mu torej hoče Gorenak naprtiti prevzem vojaške opreme, ki naj bi potem romala v BiH na prošnjo Izetbegovića, ki da jo je ta poslal Kučanu. Ponovil je, da sta bila v tistem času za izvajanje vojaške pomoči zadolžena obrambno in notranje ministrstvo, on pa kot vodja oddelka »ni odločal niti o izplačilu dnevnice ali kilometrine, kaj šele, da bi lahko hodil po skladiščih teritorialne obrambe in prevzemal kakšno opremo, še posebno ne na lastno željo ali zahtevo.«
To po njegovem mnenju pomeni, da ne kot uslužbenec ministrstva, še manj pa zasebno, ni mogel ne teoretično ne praktično prevzeti kakšne opreme in jo poslati v Bosno, »na prošnjo kogarkoli, niti boga, kaj šele Izetbegovića ali Kučana, s katerima se tedaj nisem nikdar srečal niti poznal«.
Pravi, da Gorenak igra vlogo Janševega trobila, da bi blatil Kučana, podobno kot leta 1993 v zvezi z orožjem na mariborskem letališču, ko je Janša trdil, da je Kučan lastnik najdenega orožja, s katerim naj bi izvedel oboroženo revolucijo v Sloveniji. »Že takrat so vsi odgovorni, vključno z Janšo, vedeli, da je to orožje vojaška pomoč BiH – konkretno za osvoboditev Sarajeva, ki jo je organizirala CIA prek arabskih humanitarnih društev in podjetij«. Takrat je šlo za veliko manipulacijo Janše za dosego političnega cilja in podobno manipulacijo izvaja tudi danes, je dodal.
Gorenak se na našo prošnjo za pojasnila v zvezi z demantiranimi trditvami in očitki o neverodostojnosti dokumentov, objavljenih na njegovem blogu, ni odzval.
Odgovori Peinkiherja na javna vprašanja poslanca.
