Izvoljeni na volitvah imajo pravico opravljati mandat

Ljubljana – Če bi Janez Janša ostal brez poslanskega mandata, ker bi državni zbor presodil, da mu zaradi prestajanja zaporne kazni ne pripada, bi se nekdanji poslanec lahko obrnil na ustavno sodišče zaradi kršitve pasivne volilne pravice oziroma pravice biti voljen. Pri tem bi se lahko skliceval na že izpeljane podobne primere pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) – in bi mu verjetno uspelo.

Pravnomočno obsojeni na zaporno kazen dveh let Janez Janša, predsednik stranke SDS, je na zadnjih parlamentarnih volitvah prejel 6116 glasov državljank in državljanov Slovenije. Po njegovi izvolitvi so se v javnosti sprožile polemike, ali lahko zapornik opravlja svoj mandat.

Ustavna pravnika dr. Andraž Teršek in dr. Saša Zagorc poudarjata, da tistim, ki jim je omogočena kandidatura na volitvah, opravljanja funkcije ne moremo prepovedati. V četrtek je temu pritrdila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ki je v mnenju zapisala, da bi bilo prenehanje mandata Janeza Janše lahko ustavno sporno, saj bi pomenilo grob poseg v volilno pravico. Med argumenti je navedena tudi praksa ESČP. In kaj ta pravi?

Primer št. 1: Turčija

ESČP je v zadevi Sadak in ostali proti Turčiji jasno zapisalo, da konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsebuje tudi pravico do izvrševanja pridobljenega mandata. Selim Sadak ter dvanajst drugih članov turške demokratske stranke DEP in turškega parlamenta je trdilo, da jim je bila nezakonito odvzeta pravica do izvrševanja mandata po tem, ko je sodišče državne varnosti razpustilo njihovo stranko in nekatere člane obsodilo na petnajstletno zaporno kazen zaradi ogrožanja državne enotnosti. ESČP je Turčijo spoznalo za krivo, tožnikom pa prisodilo odškodnino.

Primer št. 2: Grčija

ECČP vsaj v šestih sodbah (Ganchev proti Bolgariji, Gaulieder proti Slovaški, Sadak in ostali proti Turčiji, Kykourez proti Grčiji, Kavakçi proti Turčiji, Sobaçi proti Turčiji) navaja, da je pasivna pravica (biti voljen) nedeljiva, iz česar sledi, da je posamezniku, ki je izvoljen na volitvah, treba omogočiti izvrševanje mandata. »Rezultati volitev v demokratičnih državah so jasno izražena volja ljudi,« med drugim piše v sodbi Lykourez proti Grčiji. Član grške odvetniške zbornice in poslanec Alexandros-Léon Lykourez je vložil tožbo, ker mu je državni zbor odvzel mandat na podlagi zakona, ki prepoveduje hkratno opravljanje funkcije odvetnika in poslanca. Zakon, ki določa nezdružljivost funkcij, je bil sprejet šele, ko je bil Lykourez že izvoljen. To pomeni, navaja sodišče, da v času izvolitve tožnikov mandat ni bil sporen. Sodišče je poslancu prisodilo 34.000 evrov odškodnine.

Pravice niso absolutne

Čeprav je pravica voliti in biti voljen temeljna človekova pravica, zapisana v evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katero se omenjene sodbe tudi sklicujejo, pa ta pravica ni absolutna. Pod določenimi pogoji se jo lahko omeji. Slovenska ustava te pravice ne omejuje, ampak navaja, da je »volilna pravica splošna in enaka, pravico voliti in biti voljen ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let«. Poseben člen v ustavi hkrati določa, da se lahko pasivna volilna pravica za volitve v parlament omeji z zakonom. Slovenski zakonodajalci te pravice niso omejili, zato lahko v Sloveniji na volitvah kandidirajo in imajo posledično pravico nastopiti in izvrševati svoj mandat tudi pravnomočno obsojeni posamezniki.

Tako je bilo tudi v Veliki Britaniji, dokler zaradi izvolitve pravnomočno obsojenega Bobya Sandsa niso spremenili zakonodaje, ki zdaj pravnomočno obsojenim na zaporno kazen, daljšo od enega leta, prepoveduje kandidirati na volitvah. Mandat se odvzame tudi tistim, ki so v času njegovega opravljanja obsojeni na zaporno kazen, daljšo od enega leta.

Beneška komisija v poročilu iz leta 2004 piše, da je v velikem delu držav volilno pravico – tako aktivno kot pasivno – dovoljeno izvrševati brez omejitev, torej tudi pravnomočno obsojenim. V določenih državah je pravnomočno obsojenim pravica popolnoma omejena ali pa jim je dovoljeno voliti, a ne biti voljen. Tako na primer v Belgiji zapornikom ni dovoljeno voliti niti kandidirati na volitvah, a beneška komisija poudarja, da zaporna kazen ne sme pomeniti avtomatičnega odvzema ene najpomembnejših političnih pravic – pravice voliti. Komisija v kodeksu dobrih praks navaja tudi, da mora vsakršna omejitev volilne pravice upoštevati pravilo sorazmernosti in biti jasno zakonsko določena.

Zanimiva polemika je bila leta 2003 v Avstraliji. Jack van Tongeren, ki je ravno odslužil dvanajstletno zaporno kazen zaradi bombnega napada in rasizma, je nameraval kandidirati za mesto senatorja. »Lahko nekdanji zapornik kandidira na volitvah, se volivci zavedajo razlike med dobrim in slabim državljanom, ali so vsi pravnomočno obsojeni posamezniki neprimerni za opravljanje javne funkcije?« so bila vprašanja pripravljavcev zakonodaje. Zdaj velja, da oseba ne sme kandidirati, če je obsojena na zaporno kazen, višjo od enega leta, če je obtožena državne izdaje in če je plačilno nesposobna ali v stečaju.

Omejitev pasivne pravice je v demokratičnih državah prepuščena zakonodajalcem. Zato primer Janeza Janše daje možnost za razmislek, kako v prihodnosti zakonsko urediti neizvoljivost v Sloveniji.