Janševa SDS na derivatih skrajne desničarske misli

SDS koketira s politiko evropske desnice, ki se ji v Evropi na zahodu izogibajo, na vzhodu pa cveti.
Objavljeno
19. februar 2018 19.43
tlo janša
Zoran Potič
Zoran Potič

Ljubljana – Prvak SDS Janez Janša in premier Madžarske Viktor Orbán v predvolilnih shodih delata z roko v roki, če bi sodili po izjavah, ki jih lahko spremljamo v teh dneh. Njuno osrednje sporočilo je močno obarvano s protimigrantsko retoriko in strahom pred propadom evropske civilizacije.

Sobotni govor Janez Janša in včerajšnje izjave (po nedeljskem govoru) Viktorja Orbána v Bolgariji so si po vsebini podobni kot jajce jajcu. Janša je lansiral slogan »Slovenija najprej, potem drugi«, Orbán se na aprilske volitve podaja s sloganom Madžarska na prvem mestu. Orbán govori o invaziji priseljencev, da bodo države zahodne Evrope prenehale obstajati, da bo Zahod padel in da se Evropa ne zaveda, da je sredi invazije, Janša pri teh besedah išče navdih in jih prenaša v slovensko okolje.

Nekdanji funkcionar SDS in evropski poslanec Miha Brejc, ki se je pred leti razšel z Janezom Janšo, pozna pa Orbána precej dobro, pravi, da je problem migrantov v Evropi velik in da se je treba z njim ukvarjati. Vprašanje seveda je, kako. Pričakuje pa, da bo Orbán predvolilno retoriko v tem smislu še zaostroval, ker je zelo trd človek. »Sicer pa menim, da ima Madžarska veliko več notranjih problemov, kot jih predstavljajo migranti,« pravi Brejc.

Sobotni nagovor popolnoma zgrešen

Nekdanji sopotniki prvaka SDS Janeza Janše se strinjajo, da je bil sobotni nagovor ob 29. obletnici stranke popolnoma zgrešen. Tako meni Dimitrij Rupel, Ivo Hvalica pa dodaja, da gre za podobo radikalizirane stranke, Miha Brejc pa, da uporablja pretežke besede.

Janez Janša je na obletnici stranke pod sloganom »Najprej Slovenija, potem drugi« do skrajnosti zaostril stališča do strank na sredini in levici, govoril je o metastazah komunizma na Slovenskem, o novih obrazih v politiki kot efektu nudistične plaže, o opustitvi politične korektnosti, o domnevno ugrabljeni državi ter ogroženi nacionalni in krščanski identiteti zaradi migracijskih tokov pred tremi leti. Napovedal je, da bodo po zmagi na prihodnjih volitvah, razgradili globoko državo in jo nadomestili z drugo republiko.

Kritična javnost

Na sobotno manifestacijo, ki v javnosti ni dosegla take pozornosti kot programska konferenca NSi, sta se v javnosti odzvala kolumnista Boris Vezjak in Marko Crnkovič. Prvi je opozoril, da smo na Brdu pri Kranju spremljali dogodek z nacionalističnim potencialom, ki je ukraden s političnega menija Donalda Trumpa. Spomni, da gre za politično sporočilo, pri katerem so se navdihovali skrajni politiki, kot so Nizozemec Geert Wilders, Britanec Nigel Farage, Francozinja Marine Le Pen ali Nemka Frauke Petry, ki je medtem že zapustila neonacistično stranko AfD.

Crnkovič je z odmevno kolumno Janši nastavil ogledalo in s podobo, kakršno je naslikal, sodeč po odzivih na socialnih omrežjih, na desnici niso bili zadovoljni. Kolumnist piše »o podivjani, poniglavi, primitivni kulturi zmerjanja in zamerljivosti«, o kulturi diskreditacije ob odsotnosti argumentacije. Njegova diagnoza je, da je desnica (meri na SDS), potem ko je videla, da nikamor ne pride, začela zaostrovati način političnega komuniciranja. »In tako je posebno SDS postala leglo vsega, o čemer tu govorim, njen presvetli predsednik pa vulgarni velemojster zaničevalnega diskurza o degenerirancih in buzerantih. Janez Janša je frustrirani feldmaršal kulturnega boja, ki so ga 26 let ustavljali kot utelešenje zla, dokler se ni sam toliko diskreditiral, da je to res postal,« je zapisal Crnkovič. Po dveh dneh od objave kolumne smo Crnkoviča vprašali, ali obžaluje objavo komentarja z naslovom »Zaustaviti stekle pse desnice«, ker ga je včeraj spremenil. Odgovarja, da ni šlo za moralno napako, ker da je bilo treba na problem opozoriti; po njegovem mnenju je šlo za socialno napako, ker je, po odzivih sodeč, vse skupaj postalo zelo nadležno.

Nekdanji soborci o Janši

Ob Janševi predvolilni retoriki se je v preteklih dneh in tednih večkrat postavilo vprašanje, s kom v političnem prostoru SDS sploh lahko sodeluje. V Nemčiji, Franciji ali na Nizozemskem so bile vse stranke s skrajnimi stališči politično izolirane. Tudi v Sloveniji parlamentarne stranke (tudi lista Marjana Šarca) razen NSi pravijo, da ne nameravajo sklepati povolilnih koalicij s SDS. Da je to težava, pravi Dimitrij Rupel, ki je bil dolgoletni član SDS, a je pred leti stranko zapustil, zdaj pa v Zboru za republiko sodeluje v gremiju desnega think tanka. »Janšev govor je bil preveč resnicoljuben. V predvolilnem obdobju bi se moral izogibati citiranju Trumpovih stavkov ali parafraziranju Orbánovih politik, ker je to škodljivo. Prepričan sem, da če neka stranka želi dobiti volitve, ne sme preveč razburjati ljudi. Sprašujem se, ali to pripomore k uspehu na volitvah,« pravi Rupel. Na vprašanje, zakaj Janša govori na takšen način, Rupel ponudi kratek odgovor: »Ker se ne more premagati.« Eden od ustanoviteljev stranke SDS Ivo Hvalica (zapustil jo je pred 17 leti) pravi, da to, kar smo lahko spremljali v soboto, ni stranka Franceta Tomšiča ali Jožeta Pučnika. »SDS je v dveh desetletjih postala radikalna stranka. Kar se je zgodilo na 29. obletnici stranke, je prepričevanje prepričanih in je pred volitvami kontraproduktivno,« ugotavlja Hvalica.

Miha Brejc, nekdanji funkcionar SDS, ocenjuje, da se je v mnogočem mogoče strinjati z Janševimi poudarki, ko gre za problematiko migrantov. So pa v nagovoru podrobnosti, ki dajejo slutiti, da se dejstva ne ujemajo z izrečenim. Brejc kot primer navede Pučnikovo izjavo, ki jo Janša ponavlja v zadnjem obdobju, da kdor ni proti nam, je lahko z nami. Tega SDS v preteklosti ni upoštevala, pravi Brejc, in na tem mestu se postavlja vprašanje, kako naj potencialni politični zavezniki verjamejo Janševim besedam.

Brejc bi Janši tudi svetoval, naj bo v prihodnje izvirnejši pri pisanju govorov, ker slogan Najprej Slovenija, potem drugi ni v aktualni politični ideji na globalni ravni nič novega. »Moja generalna ocena je, da so Janševi govori predolgi, predvsem pa niso optimistični. Nespametno je groziti z drugo republiko, ko nihče ne ve, kaj naj bi to bilo. Zelo težke so tudi besede o razgradnji države,« pravi Brejc.