Tiskane izdaje
Inštitut Danes je nov dan − vzniknil je jeseni 2012 kot podpornik vstajniškega gibanja − je na razpisu spletnega velikana Google med 1200 prijavami kot prvi slovenski projekt prejel več kot 300.000 evrov za razvoj Parlametra − digitalnega orodja, s katerim lahko natančno spremljamo delo državnega zbora.
»Ena ključnih motivacij, zakaj smo hoteli narediti Parlameter, je ta, da sploh ne vemo, kaj se v državnem zboru dogaja,« pravi Filip Muki Dobranić z Inštituta Danes je nov dan. »Nihče zares ne ve, kakšen je delovnik poslanca. Preprosto smo se navadili na to, da so načeloma zlobni; pa da so eni bolj zlobni od drugih. V resnici pa sploh ne vemo, kako je ta zloba, če sploh je zloba, videti v praksi. In Parlameter nam bo, upam, to razkril.«
Bo Slovenija torej dobila orodje, ki bo politiko naredilo spet pošteno in učinkovito?
Ne še. Dobili pa bomo orodje, s katerim bomo javnosti omogočili vsaj neko mero nadzora nad tem, kar se dogaja v državnem zboru. Koliko bo nadzor vzpostavljen, pa je odvisno tudi od državnega zbora.
Zakaj?
Gre za neke povsem absurdne stvari, kot je, denimo, ta, da je nemogoče dobiti rezultate glasovanj iz delovnih teles, da pridejo seje na splet včasih z zelo velikim zamikom, ker morajo poslanci potrditi svoje govore in tako dalje. Te stvari so počasne in so takšne narave, da jih mi ne moremo spremeniti, tako da se bitka, da to orodje zares postane uporabno, šele začenja.
Ali je državni zbor vedel, kaj naklepate?
Da, seveda. Velikokrat smo bili pri njih na pogovorih, da so nam razložili, kako delujejo stvari, kaj lahko in česa ne moremo narediti in vedno so bili naklonjeni projektu. Predvsem gre pri vzpostavljanju transparentnosti za tehnološke odločitve, ki pa so v resnici samo stvar politične volje. Če res drži, da ne moremo položiti nobenih novih kablov v stavbi državnega zbora, ker je spomeniško zaščitena, to še ne pomeni, da ne moremo najti rešitve za to, da imajo vse sobe prek signala wi-fi glasovnice, da bi videli, kako je kdo glasoval. Če bi se našla vlada, koalicija ali skupina strank, ki bi rekla transparentnosti da, bi se dalo veliko narediti oziroma izboljšati.
Filip Muki Dobranič. Foto: Šipić Roman/Delo
Kaj točno meri Parlameter?
Parlameter prikazuje več področij: zadnjo sejo državnega zbora in za vsako sejo vse transkripte, prisotnost po poslanskih skupinah in poslancih, glasovanja, kakšna so razmerja, kako je kdo glasoval, na voljo je veliko filtrov. Poslance primerja med seboj glede na to, kako so kdaj glasovali, in vizualizira razdalje med glasovanji v dvodimenzionalnem grafu. Ta graf je dejansko nekakšen zemljevid glasovanja poslancev. Tisti, denimo, ki bolj različno glasujejo, so na njem postavljeni bolj narazen. Tako lahko spremljamo, kako se formirajo nekakšni glasovalni grozdi. Lahko vidimo, ali imamo vlado, ki nenehno glasuje enako, a tudi, kdo so tako imenovani odpadniki, ki so sicer člani vladne stranke, ampak ne glasujejo tako kot stranka. Prikazuje torej ljudi, ki so v stranki, a glasujejo najbolj drugače, ter ljudi, ki niso v stranki, pa glasujejo najbolj podobno določeni stranki.
Glede na poslansko skupino torej, ne glede na politični nazor.
Drži. Če pogledava na primer SDS, je najdlje od njega SMC, ampak od vseh SMC-jevih poslancev je po glasovanju SDS najbližje Jani Möderdorfer. Združeno levico vidimo na sredini, ker včasih glasuje tako kot vladne stranke, včasih tako kot opozicijske stranke. Če pogledamo predstavnika manjšin, pa vidimo, da je madžarski poslanec László Göncz precej bolj »prijateljski« do vlade kot italijanski poslanec Roberto Battelli.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Kako pa bo Parlameter meril jezik, ki ga poslanci uporabljajo v razpravi?
Pokazal bo besede, ki so zaznamovale neko sejo, torej besede, o katerih so poslanci na tej seji govorili več kot na katerikoli drugi seji. Besede bo Parlameter analiziral za posameznega poslanca ali na ravni poslanske skupine. Za poslance in poslanske skupine bo na voljo še veliko drugih analiz, nekatere so bolj enostavne, druge bolj kompleksne.
Recimo?
Besedni zaklad. Temu pravimo koeficient raznolikosti besedišča, kjer metrika poskuša povedati, koliko raznolik jezik nekdo uporablja ter kakšne besede glede na kvalifikatorje v slovarju slovenskega književnega jezika in v slovarju novega besedja. Besedje bo označil kot problematično, privzdignjeno ali preprosto. Tako bomo videli, koliko kakšnega jezika kdo uporablja. Že zdaj smo ugotovili, da privzdignjenega jezika v parlamentu skorajda ni oziroma se uporablja v zelo majhnem obsegu. Ta trenutek vidimo, da najbolj raznoliko govori Violeta Tomič, najmanj raznoliko pa Vojka Šergan.
Ali to lahko že preizkusimo?
Seveda. Če vtipkamo paradajz, dobimo vse zadnje nastope, v katerih so poslanci govorili o paradajzu − kdo, kdaj in kaj točno je povedal o paradajzu. Paradajza je, če poskusimo [Dobranić v Parlameter vtipka paradajz], za pet strani. Največ je o paradajzu govoril Jožef Horvat. Potem vidimo tudi, koliko se paradajzi uporabljajo skozi čas, v zadnjem letu in skozi celoten mandat in koliko ga uporablja posamezna poslanska skupina [smeh]. Ja, paradajz je hecen primer. A če napišemo partizan [Dobranić v Parlameter vtipka partizan], dobimo cel kup drugih rezultatov. V zadnjem letu se je največ govorilo o partizanih marca, skozi celoten mandat pa poleti 2015. Največ so o partizanih govorili predstavniki poslanske skupine SDS, sledili so jim v ZL in v SMC.
Besedi terorist in begunec gresta poslancem SDS še posebej lahko z jezika. Foto: Blaž Samec/Delo
In če vtipkava terorist? Ali begunec?
[Dobranić v Parlameter vtipka terorist] Največ je o teroristih govoril Jožef Horvat, nasploh pa se je največ o njih v državnem zboru govorilo maja, avgusta in septembra. Največ o njih govorijo SDS, potem SMC in NSi. Skoraj polovica vseh omemb terorista v državnem zboru je prišla iz vrst SDS.
Če pa vtipkamo begunec [Dobranić v Parlameter vtipka begunec], vidimo, da so v letošnjem letu o beguncih največ govorili februarja, nato pa vsak mesec manj, v celotnem mandatu pa največ septembra 2015 in potem počasi vedno manj. To pravzaprav pomeni, da smo zelo hitro ustvarili moralno paniko in potem počasi pozabili nanjo. Največ o beguncih govori poslanka SDS Anja Bah Žibert, med poslanskimi skupinami pa SDS, sledijo jim SMC, ZL, NSi, SD, Desus.
Bo upoštevan tudi kvalifikator slabšalno?
Za zdaj imamo tri kategorije in slabšalno se umešča med problematično besedišče. Ni pa trenutno opcije, da bi sam izbral kvalifikator in nato delal analize. Če izberem, denimo, Alenko Bratušek, vidimo, da ima privzdignjenega besedja nič − kot tako rekoč vsi −, preprostega besedja ima manj, kot je povprečje, prav tako pa ima manj od povprečja tudi ekscesnega besedja.
Če ostaneva pri Alenki Bratušek. Kaj vse lahko na primer vidiva na njeni izkaznici?
Raznolikost besedišča, število izgovorjenih besed, povprečno število govorov na sejo, vse govore, besede, ki jo delajo posebno. Videli bomo lahko tudi, kako je glasovala, kolikokrat glasuje za in proti oziroma se vzdrži, kdo glasuje njej najbolj podobno in kdo najbolj drugače od nje. Vidimo, da Alenka Bratušek večinoma govori in redko glasuje. Poleg tega bomo videli še, v katerih delovnih telesih sodeluje in v katerih organizacijah je članica. Isto bomo lahko spremljali po poslanskih skupinah. Če na primer pogledamo SDS, vidimo, da je to četrta najbolj prisotna poslanska skupina. Kdo so njeni člani, njihova pozicija na političnem kompasu, izračunana prisotnost ...
Nepovezana poslanka Alenka Bratušek večinoma govori in redko glasuje. Foto: Jure Eržen/Delo
Ali mora biti poslance strah?
Parlameter ne bo pokazal ničesar, kar že ni javno samo po sebi, samo združili smo te stvari na enem mestu. Jaz bi si želel, ne da jih je strah, ker ni nobenega razloga za to, ampak da bi to postalo orodje boljše komunikacije o tem, kaj se dejansko v parlamentu dogaja. Poleg tega pa mislim, da tega strahu ne bo, saj so bili poslanci, ko smo z njimi govorili o projektu, načeloma veseli Parlametra, saj so vsi prepričani, da delajo veliko.
Kakšno je sicer vaše mnenje o zdravju slovenske politike?
Kot inštitut se zelo ukvarjamo s tem, kaj je v družbi narobe in kako bi lahko bilo bolje, pomembno pa je, da kot inštitut nimamo enotnega stališča do tega. Vendar: poslanci so dejansko naši zaposleni. Če bi katerakoli firma tako upravljala svoje zaposlene kot mi poslance, bi šla k vragu v dveh tednih. In to je treba spremeniti. Ne glede na to, kako grozno se to sliši, vendarle moramo vedeti, kaj ti ljudje počnejo. Tudi zato, da se na volitvah lažje odločamo. To je bil tudi eden izmed prvih refleksov, zakaj potrebujemo Parlameter.
Parlameter bo javnosti omogočil vsaj neko mero nadzora nad tem, kar se dogaja v državnem zboru. Foto: Jure Eržen/Delo
Merjenje priljubljenosti strank v anketah je zame, kot volivca, najbolj neuporabna informacija, ki si jo lahko predstavljam. Zakaj bi me zanimal odgovor na vprašanje, koga bi volili, če bi bile jutri volitve. To, ali ima politik psa ali ne, je še vedno vsaj malo bolj uporabna informacija, po kateri se lahko odločim, kot pa to, da vem, koga bi volili vsi drugi. In to smo hoteli najprej spremeniti s tem, da izmerimo dogajanje v parlamentu na bolj učinkovit in pomenljiv način.
Če se lahko začnemo bolj natančno pogovarjati o tem, kaj se dogaja v parlamentu, imamo mogoče malo več možnosti, da bo jutri kaj drugače.
