Kako bo Miro Cerar šival vladajočo koalicijo

Dva tedna po volitvah so rezultati uradni in stranke, ki jim je uspelo priti v državni zbor, se lahko uradno pogovarjajo o tem, kakšno vlado bodo sestavile za nov mandat. Preboj v državni zbor je samo prvi korak na poti na oblast.

Ker ima kar 36 poslancev, verjetno ni dvoma, da bo vlado sestavljala Stranka Mira Cerarja. Druge možnosti tako rekoč ni. A je v sestavi koalicije še veliko nerešenega. Druga največja stranka, Slovenska demokratska stranka, ki je na volitvah doživela hud poraz, je sama dala košarico Cerarju, zato je na pogovore o koaliciji sploh ni povabil. Tudi za novinko Združeno levico se zdi, da se ne vidi v vladi. Za sodelovanje zahtevajo ustavitev privatizacije, oster boj proti davčnim oazam, omejitev plačnih razmerij v razmerju 1 : 5 v javnem in 1 : 10 v zasebnem sektorju, večjo obdavčitev bogatih in kapitala ter zagon gospodarstva z javnimi investicijami. Vsega tega Cerar seveda ne bo sprejel, zato se z ZL pogovarja le še vljudnostno.

Druge državnozborske stranke – Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus), Socialni demokrati (SD), Nova Slovenija (NSi) in Zavezništvo Alenke Bratušek (Zaab) – so vse v igri za vlado. Zato smo pogledali, kaj so zapisale v svoje programe, in ugotovili, da večjih ovir za vstop katere izmed njih ni.

Razen Desusa. Ta pred državnozborskimi volitvami sploh ni pripravil programa, zato ga nismo mogli primerjati s Cerarjevim. Vendar je Desus najverjetnejši koalicijski partner. Predsednik stranke Karl Erjavec je večkrat ponovil zahteve – regres za vse upokojence, usklajevanje pokojnin, povišanje najnižjih vdovskih, invalidskih in kmečkih pokojnin, ohranitev javnega zdravstva in šolstva –, ki jih je vezal na večjo gospodarsko rast in so zato dovolj raztegljive za bolj ali manj neovirano sodelovanje. Upokojenci so sicer doslej sodelovali v vseh vladah od prvega samostojnega nastopa na volitvah leta 1996, razen v kratkotrajni vladi Andreja Bajuka leta 2000.

Cerar bi imel že z Desusom v državnem zboru večino za izvolitev, vendar bo zelo verjetno v vlado povabil še katero stranko. Ker si menda prizadeva za koalicijo, s katero bi presegel delitev levo – desno, bo verjetno hotel privabiti NSi. V primerjavi z njo ima SMC tudi precej podoben gospodarski program, čeprav je program NSi bolj neoliberalno trd. V vladi bi lahko bil še Zaab, za sodelovanje SD pa ni veliko možnosti.

Privatizacija se nadaljuje

Na gospodarskem področju se bodo mnenja najbrž najbolj kresala ob razlikah v programih koalicijskih partnerjev glede privatizacije in davkov. V SMC napovedujejo povečanje prihodkov države, vendar v svojem predvolilnem programu razumljivo niso napovedovali zviševanja davkov, kakor je dvig davka na dodano vrednost pred državnozborskimi volitvami leta 2011 napovedovala takratna zmagovalka Pozitivna Slovenija. V Cerarjevi stranki nameravajo več denarja v državni proračun dobiti s strožjim nadzorom plačevanja prispevkov in davkov delodajalcev ter uvedbo davčnih blagajn.

Pri tem so v SMC napovedali celo določeno davčno razbremenitev. Tako bi se podjetja lahko izognila plačilu dela davka na dobiček, če bi ga investirala v razvoj. Prav tako načrtujejo postopno davčno razbremenitev dela in kapitala, po drugi strani pa nameravajo bolj obdavčiti onesnaževalce.

Pri privatizaciji SMC napoveduje nadzorovano prodajo, kar pomeni, da bi ključna infrastruktura ostala v državni lasti, denar od prodaje pa bi namenili za znižanje dolga države in tudi za strateške razvojne projekte. Teh v SMC skladno s svojo nedoločenostjo niso poudarili.

Razumno privatizacijo – temeljila bi na strateškem premisleku o razvojnih prioritetah države in širših učinkih na gospodarsko okolje – napovedujejo tudi v SD. Pri davkih predsednik Dejan Židan in njegovi predlagajo zmanjšanje bruto obremenitev plač in minimalno obdavčitev trinajste plače, s čimer bi povečali dohodke delavcev. Za zagon gospodarstva bi Socialni demokrati uporabili povečanje investicij, tudi v infrastrukturo.

SD v svojih idejah za oživitev gospodarstva sicer omenja sodobne gospodarske modele levice, kot so obvezna udeležba delavcev pri dobičku podjetij, spodbujanje socialnega podjetništva, zadružništva in druge oblike kooperativ ter jamstvena shema za podporo delavskih odkupov podjetij. Vendar se zdi, da jim je na tem terenu primat že odnesla neka druga levica.

V stranki še aktualne premierke Alenke Bratušek Zaab pravijo, da bi posebno pozornost namenili razvoju, ki bo zagotavljal nova delovna mesta in imel multiplikativni učinek na vse gospodarstvo in družbo. Podlaga za rast je po njihovem mnenju izvoz, zato mu je treba nujno zagotoviti konkurenčnost, tudi s podporo nosilcev ekonomske politike. Podobno kot v SD v Zaabu napovedujejo oživitev investicij v zasebni sektor in javno infrastrukturo, na primer energetsko sanacijo javnih in zasebnih stavb; to bi pomenilo vstajenje gradbeništva od mrtvih. Prav tako v Zaabu predlagajo podporo socialnemu podjetništvu, zadružništvu in delavskim podjetjem.

Preudarna privatizacija državnega premoženja je po njihovem mnenju v razmerah tako visokega javnega dolga nujna. »Kaj od državnih podjetij prodati in v kolikšnem deležu, pa je stvar strategije upravljanja državnega premoženja, ki jo je treba sprejeti s čim širšim družbenim in političnim konsenzom.«

Pri napovedih Bratuškova ni skromna. Po njenih besedah bi z vlaganji v strateške panoge, učinkovitim razdolževanjem podjetij in davčno razbremenitvijo gospodarstva lahko ustvarili pogoje za 60.000 novih delovnih mest v enem mandatu.

O gospodarskih temah so se v svojem predvolilnem programu zelo razpisali v NSi. Njihovi zelo obsežni načrti za volitve temeljijo na gospodarskem razvoju. V zvezi s privatizacijo pa je znano, da so njeni veliki zagovorniki. Pri tem so šli v programu tako daleč, da trdijo, da dokler obstaja državna lastnina, volitve ne morejo biti demokratične. To pa zato, ker volivcem nihče ne pove, da na volitvah ne odločajo samo o sestavi državnega zbora, ampak tudi o nadzornih in upravnih organih podjetij v državni lasti.

Pri davkih so v NSi popolnoma v skladu z ekonomskimi nauki Združenih držav in Velike Britanije iz 80. let prejšnjega stoletja, ko sta ti državi vodila Ronald Reagan in Margaret Thatcher, torej zagovarjajo neoliberalno davčno politiko. Po mnenju krščanskih demokratov, kakor si tudi pravijo v NSi, so nujni čim nižji davki, s čimer ljudem ostane več denarja, zato več investirajo, odpirajo se nova delovna mesta in s tem država ob nižjih davkih za posameznika skupaj pobere več davkov.

Pogled v žep

Ena večjih težav Slovenije so neurejene javne finance, kar se kaže kot proračunski primanjkljaj in galopirajoči dolg države. V zmagovalni stranki zadnjih volitev SMC – kot že rečeno – napovedujejo, da se bodo primanjkljaja bolj kot z varčevanjem lotili z večjo doslednostjo pri davkih, kar bo pomenilo več denarja v proračun. Več denarja bi po njihovem mnenju lahko dobili tudi z boljšim upravljanjem in poslovanjem državnih podjetij. Izvajati nameravajo tudi že skoraj pozabljeno zlato fiskalno pravilo, zapisano celo v ustavo, da morajo biti državni odhodki usklajeni s prihodki.

Ker v Sloveniji zelo veliko državnega denarja z javnimi naročili odteče v zasebne žepe, SMC predlaga ustanovitev skupne agencije, ki bi izvajala vsa javna naročila. Najbrž načrtujejo, da bi z njo povečali nadzor in omejili neplansko porabo. A po drugi strani pri javnih naročilih Cerar napoveduje tudi odpravo sistema najnižjih vrednosti kot edinega merila za javno naročanje. Poleg tega SMC načrtuje reformo plačnega sistema v javnem sektorju, s katero bi odpravili uravnilovko in uvedli plačevanje po kakovosti dela.

Zanimivo je, da SD v svojem programu javnim financam ne namenja veliko pozornosti. Odpravi jih pravzaprav samo s stavkom, da mora Slovenija »domačemu in mednarodnemu gospodarskemu okolju dati jasno znamenje o svoji odločenosti, da zagotovi stabilno in uravnoteženo gospodarsko rast ter da spoštuje zavezo o postopnem uravnoteženju javnih financ«. Verjetno stavijo na to, da bo rast gospodarstva odpihnila proračunski primanjkljaj in prinesla dovolj denarja za odplačilo dolgov. Seveda pa kot levica opozarjajo, da je treba varčevati takrat, ko to odpravlja ne dovolj upravičeno in gospodarno javno porabo.

V Zaabu, katerega predsednica Bratuškova je bila dolga leta šefica za pripravo državnih proračunov in je konec koncev tudi več kot leto – in bo še nekaj časa – vodila vlado, so se javnih financ lotili kratko in jedrnato. Po njihovem mnenju je treba uravnotežiti proračun, torej ga spraviti na raven prihodkov države, zmanjšati javni dolg na šest desetin bruto domačega proizvoda, povečati učinkovitost upravljanja države in se spopasti z negativnimi demografskimi trendi in njihovimi posledicami. To po domače pomeni pokojninsko reformo.

Tako kot na drugih, z denarjem povezanih področjih v NSi predlagajo, da bi težave javnih financ reševali z nizkimi davki, ki bi spodbudili rast in tako povečali prihodke države; tako bi izginil proračunski primanjkljaj in se zmanjšal dolg. Kot dodatne ukrepe krščanski demokrati po slovensko predlagajo, da bi za pet let zamrznili zaposlovanje v javni upravi, kar bi zaradi naravnega odliva zaposlenih z upokojevanjem in drugimi odhodi zmanjšalo porabo. Zanimiv pa je predlog, da bi za znižanje javne porabe združili občinske uprave.

Kako kaj zdravje?

Ker je zdravje ena najpomembnejših sestavin kakovostnega življenja, je urejanje zdravstva pomembno za vse vlade. Še posebno pa je to pomembno zdaj, ko slovensko zdravstvo velja – upravičeno ali ne – za kroničnega pacienta, ki je pred tem, da žalostno pogine.

V največji stranki novega državnega zbora in verjetno vodilni vladni stranki SMC napovedujejo izboljšanje kakovosti storitev v javnem zdravstvu s povečanjem samostojnosti in odgovornosti nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), in vzpostavitvijo transparentnega javnega naročanja v javnem zdravstvu. Najpomembnejši ukrep bi bila gotovo napovedana odprava prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, o katerem že vrabci čivkajo, da koristi samo njegovim izvajalcem, in prenos teh premij na ZZZS. Poleg tega bi ločili javno in zasebno zdravstvo ter prečistili odhodke ZZZS, saj so Cerarjevi prepričani, da je denarja za javno zdravstvo dovolj, a je neracionalno porabljen.

Tudi v SD so za odpravo dopolnilnega zavarovanja. Predlagajo še uvedbo obvezne zdravstvene dajatve, s katero bi verjetno nadomestili izpad prihodkov od tega zavarovanja. Za manjše stroške bi uvedli skupna javna naročila, strogo pa bi ločili izvajanje javne in zasebne zdravstvene dejavnosti.

Poleg splošnih načrtov, kako izboljšati zdravstveni sistem, imajo v NSi še en povsem izviren predlog. Tudi oni bi odpravili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker menijo, da morajo biti vse pravice združene v enem paketu. Trg zavarovanj bi potem odprli za več ponudnikov in vsak zavarovanec bi si svoj zavarovalni paket lahko izbral pri enem od njih, tako kot danes kupimo paket zavarovanja za hišo ali avto. Torej bi odpravili monopol ZZZS; ta bi postal samo eden od ponudnikov. Konkurenca bi menda znižala cene.

Zanimivo je, da Zaab v program ni postavil odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi sicer se je premierka tej temi izmikala, a je dejala, da je tak sistem nepregleden in nesmiseln. Poleg tega v Zaabu napovedujejo poenotenje sistema javnih naročil, s čimer bi razbili privilegije posrednikov in zatrli korupcijo v zdravstvu.