Kako uresničiti »neobstoječi arbitražni sklep«?

Zagreb – Kako izvesti arbitražni sklep o razmejitvi in hkrati dosledno upoštevati stališče, da je bilo arbitražno sodišče do konca kontaminirano, sklep pa neveljaven?

Spomnimo, da so takoj po objavi arbitražnega sklepa izkušeni hrvaški diplomati, kot je Ivica Maštruko, predlagali »salomonsko rešitev«, po kateri naj bi Hrvaška izvajanje sklepa o razmejitvi prikazala kot rezultat dvostranskega dogovora, Slovenija pa kot implementacijo arbitražnega sporazuma. Ta predlog, vsaj kar zadeva Hrvaško, še vedno nima alternative.

Čeprav Zagreb še vedno ne namerava »popustiti niti za milimeter«, neuradno velja, da se Hrvaška dobro zaveda, da so razlike zelo majhne in da gre v resnici zgolj za način, na katerega bi jih bilo mogoče odpraviti. V Zagrebu so torej pripravljeni poslušati Jean-Clauda Junckerja in priznati večji del arbitražnega sporazuma, vendar naj bi bilo vse to urejeno z dvostranskim dogovorom. To je razvidno tudi iz izjave hrvaške ministrice za zunanje zadeve Marije Pejčinović Burić. Ta je namreč z odobravanjem sprejela izjavo, ki jo je Juncker dal po srečanju z Borutom Pahorjem, »češ da Evropa vztraja dosledno pri stališču, da gre za dvostransko vprašanje, da podpira dvostranske dogovore in dialog, hkrati pa zahteva, da se države vzdržijo enostranskih potez«.

Selektivni sluh ministrice

Očitno je ministrica – in to ne naključno – prezrla del Junckerjeve izjave, ki je poudaril tudi, da je »arbitražni sklep tu in da ga je treba nekako izpeljati pa tudi sicer ne gre zgolj za dvostransko vprašanje, ampak vse to vpliva tudi na celotno EU«. Prav ta izjava je še kako vplivala na ublažitev prvotnega zagrizenega stališča v zvezi z izvajanjem arbitražnega sklepa.

Za začetek je že prevladalo stališče, da je razen razmejitve na morju, kjer pa stvari prav tako niso dramatične, Hrvaška na kopnem dobila veliko več, kot je pričakovala, zato je nespametno, da zavrača sklep, od katerega ima korist. Drugo, kar je morda še pomembneje, je dejstvo, da je ostala Hrvaška, ko gre za (ne)izvajanje arbitražnega sklepa, popolnoma osamljena in brez enega samega relevantnega zaveznika. Spomnimo, da je Hrvaška ob slovenski blokadi njenega članstva v Natu oziroma EU v usodnih trenutkih dobila podporo ključnih evropskih držav in celo ZDA, a zdaj noče nihče več poslušati njenega tarnanja na temo »kompromitirane sodbe«.

Boren ulov ali ugled?

Tarča očitkov je bila tudi vlada Zorana Milanovića, ki je prav čakala razkritje nedovoljenega komuniciranja, da se je nato lahko umaknila iz arbitraže. Namesto da bi na pristojnem mestu izpodbijali delo sodišča, so takoj izglasovali saborsko odločitev o enostranskem izstopu iz arbitraže, ki nikogar ni obvezovala. Razen seveda poznejših vlad, torej tudi Plenkovićevo, ki ima zaradi tega zvezane roke. Nekdanji premier Milanović, ki ne skriva predsedniških ambicij, vztraja, da je bila to pravilna odločitev, kar zadeva evropsko komisijo, pa pravi: »Ko slišim, da nekdo sledi Bruslju, se ne počutim dobro«.

Je pa na Hrvaškem tudi veliko tistih, ki se vse glasneje sprašujejo: »Koliko je trmasto vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne sodbe politično in tudi gospodarsko upravičeno?« Naj si to želi ali ne, dejstvo je, da dobiva Hrvaška zaradi neizvajanja sodbe, pa ne samo zaradi tega, vse bolj sloves države, ki ne spoštuje mednarodnega prava in mednarodna sodišča. Vse bolj prevladuje prepričanje, da ulov tridesetih savudrijskih ribičev ni vreden tega, da bi morala Hrvaška ostati zunaj evrskega območja, schengena in OECD. Skrajneži so bolj ko ne na obrobju. Najbolj zagrizeni med njimi, kot je denimo, Tromblon, končajo ponižani, odstopili bodo od napovedane invazije v Piranski zaliv.

Janša rešil hrvaško vlado?

Hkrati tudi na Hrvaškem »neobstoječi arbitražni sklep« jemljejo vse resneje, tako da so tudi vse glasnejše zahteve po tem, naj se Slovenska vojska umakne s Trdinovega vrha. O Piranskem zalivu pa bivši zunanji minister in sedanji predsednik odbora sabora za zunanjo politiko Miro Kovać predlaga, naj se po zgledu Nemčije in Nizozemske, ki v zalivu Dollart nista določili meje, v korist obeh strani sklene sporazum o upravljanju Piranskega zaliva. HDZ ne skriva upanja, da bi se z zamenjavo oblasti v Sloveniji in prihodom Janeza Janše, ki je nezadovoljen z arbitražno sodbo, stvari morda lahko začele reševati v tej smeri. Sicer je Janša, navajajo hrvaški mediji, že dvakrat rešil hrvaško vlado. Prvič, ko je s premierom Sanaderjem podpisal brionsko deklaracijo o izogibanju incidentom, s čimer je bil vzpostavljen režim iz junija 1991, drugič pa, ko je podpisal memorandum o Ljubljanski banki, s katerim je bil Hrvaški omogočen vstop v EU.