Kakšna bo izobraževalna politika nove vlade?

Ljubljana – Kaj je namen izobraževanja? Je to samo zadovoljevanje potreb gospodarstva ali vzgajanje dobrih državljanov? Pred bodočim ministrom ali ministrico za šolstvo je tudi naloga, da javnosti odgovori na to vprašanje in s tem zastavi smer izobraževalne politike v svojem mandatu.

Šolstvo je velik porabnik proračunskega denarja, zato je lahka tarča načrtovalcev varčevalnih ukrepov. Ti se radi lotijo tudi preizpraševanja, kakšen je njegov namen. O tem, kaj je cilj izobraževanja ter kakšna znanja in veščine potrebujejo državljani, že vrsto let razpravljajo v številnih evropskih državah. Gospodarska kriza je zadnja leta dala več teže besedam tistih, ki pravijo, da je naloga šolstva izpolnjevanje potreb gospodarstva. Šole naj bi zato poleg splošnega znanja učencem ponudile tudi tiste veščine, ki jih potrebuje industrija.

»Izobraževalne politike se v vseh evropskih državah premikajo v to smer. Vlade bi rade imele zaposlenih čim več ljudi, zato želijo, da bi pridobili ustrezne veščine,« pravi Michael Moriarty, predsednik evropskega združenja delodajalcev v izobraževanju, ki je skupaj s sindikati ključni sogovornik vlad pri oblikovanju izobraževalnih politik. »A cilj kakovostnih izobraževalnih sistemov mora biti tudi vzgajanje dobrih in odgovornih državljanov. Posamezniki, ki so sposobni kritičnega razmišljanja, ki znajo voditi, komunicirati in nastopati v javnosti, so koristni tudi za gospodarstvo.«

Zgledi iz tujine

Snovalci evropskih vladnih izobraževalnih politik si lahko pri reševanju dileme, ali je izobraževalni sistem namenjen ustvarjanju izdelka, to je izobrazbi, ali pa ima širšo družbeno vlogo, pomagajo z zgledi iz tujine.

V ZDA, denimo, še vedno odmeva neuspeh večstomilijonskega projekta v zvezni državi Newark. Z reformo so hoteli doseči, da bi več otrok končalo šolanje. Veliko jih je namreč predčasno zapustilo šolo. Pristali so na ulici in številni so umrli v strelskih obračunih med tolpami. Snovalci projekta so upali, da jih bodo lahko zaščitili, če jih bodo z ulic spravili nazaj v šole. A projekt, v katerega je med drugim ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg vložil stotine milijonov dolarjev, je neslavno propadel, ker njegovi snovalci niso razumeli, da izobrazba ni izdelek in da šole niso profitni centri. Obenem so v svoje načrte pozabili vključiti lokalno skupnost. Ta zato ni prepoznala njihovih dobrih namenov; videli so le, da denar za reformo šolstva izginja na račune različnih svetovalcev pri projektu. »Vsi služijo, Raheem pa še vedno ne zna brati,« je novinarju revije New Yorker vidik lokalne skupnosti strnila Vivian Cox Fraser iz okrožja Essex.

Trpijo tisti na robu

Tudi v Evropi snovalci izobraževalnih politik preveč razmišljajo le o končnem izdelku. To naj bi bil izurjen posameznik, ki bo ostareli skupnosti držav omogočil, da bo lahko v prihodnosti tekmovala s Kitajsko in drugimi razvijajočimi se državami. Že zdaj se namreč zavedajo praznine v poznavanju veščin, ki jih bo potrebovala prihodnja generacija delavcev.

»Izobrazba je res pomembna za oživitev gospodarstva, a če bi vrednost izobraževalnih sistemov ocenjevali samo v tem kontekstu, bi jih zreducirali le na končni izdelek. Občudujem, kaj so poskušali narediti v Newarku, a bojim se, da so se zadeve lotili napačno,« pravi Moriarty.

V kriznih časih se hitro zgodi, da se v šolstvu varčuje na račun kakovosti. Če je v razredih več učencev, potem nastradajo slabši, ki jim učitelj ne more posvetiti dovolj pozornosti. V času krize zato tako socialno kot intelektualno najbolj trpijo tisti, ki so na družbenem obrobju. »Kakovosten izobraževalni sistem ne sme nagovarjati samo posameznika, ampak vso družino, tudi starše. Velikokrat je neuspešen ravno zato, ker na družbeno obrobje potiska nove in nove rodove,« opozarja Moriarty. »Reševanja problemov se zato ne moremo lotevati le enodimenzionalno, skozi izobraževanje, ampak skozi širok spekter vidikov. Z varčevanjem in z ustvarjanjem znanja, ki bo zadovoljevalo samo potrebe industrije, se z njimi ne bomo mogli ustrezno spopasti.«

Ne le neurejeno skladišče

Z vprašanjem, kakšna znanja potrebujejo slovenski šolarji, se ukvarja dr. Barica Marentič Požarnik. Za šolski prostor so po njenih besedah na Slovenskem značilne specifične silnice, ki vzdržujejo tradicionalni način dela in odnose pri pouku. Pomembne ovire so prepodrobni učni načrti, preštevilni predpisi in način dela inšpekcije. »A ovire so tudi notranje. Med njimi je prepričanje učiteljev, da je ustaljeni način dela, to je podajanje predpisane snovi brez navezovanja na učenčeve izkušnje, interese in predznanje, bolj preizkušen in varen. Globlje, ne le kozmetične spremembe pri pouku so naporne, zlasti, če učitelj nima širše podpore med kolegi in pri ravnatelju in če ima občutek, da mora sam plavati proti toku. Preizkušeni načini pa se precej omejujejo na učenje podatkov in pravil brez globljega razumevanja.«

Kaj je kakovostno znanje

V šoli, kjer se zavedajo, kakšen je kakovosten pouk in kaj je kakovostno znanje, se po njenem prepričanju lažje uprejo tudi birokratskim pritiskom.

»Najprej bi morali jasno in dovolj široko opredeliti, kaj je to kakovostno znanje, in se otresti prevladujoče predstave, da gre predvsem za vsebinsko znanje: za kopičenje poznavanja raznih vsebin, podatkov, formul, terminologije, teorij. K znanju spadata tudi obvladanje metod pridobivanja znanja in zmožnost razmišljanja. Vzemimo le zmožnost kritičnega razmišljanja, ki bi mladi generaciji, poleg inovativno-ustvarjalnega mišljenja, prišlo še kako prav, in ki se razvija ob kakovostnih razpravah, v katerih se ob raznih dilemah tehtajo na znanju sloneči argumenti in vključuje vrednostna presoja. Koliko takih razprav je med poukom, kako dobre so, ali so jih učitelji zmožni voditi, ali najdejo čas za to? Kakovostno znanje je tudi dinamično, zbuja v človeku interes, željo spoznati še več. Motiviranost in pozitiven čustveni odnos sta pomembni sestavini,« poudarja sogovornica. »In končno ima kakovostno znanje tudi etično razsežnost – razmislek o odgovorni uporabi znanja v skupno dobro. Kakovostno znanje pa je moč graditi le v dobri sodelovalni skupnosti, v razredu, v katerem zna učitelj ustvariti in vzdrževati odnose medsebojnega spoštovanja in zaupanja.«

Ne le količina, tudi kakovost

Znanja pa ne bi smeli meriti le po količini, ampak tudi po njegovi kakovosti: po njegovi uporabnosti, razumljenosti, povezanosti. Dobro znanje je živo, kar pomeni, da je v pomoč v novih situacijah in pred raznimi problemi. »To pa se zgodi predvsem, če globlje razumemo, če znamo povezovati, če imamo v glavi kakovostno mrežo pojmov in podatkov, tako imenovano veliko sliko, ne le neurejeno, nakopičeno skladišče. Že Einstein je rekel, da znanje, žal, mladim podajamo kot 'mrtvo ribo', brez vsakršnega veselja ob odkrivanju,« pravi sogovornica.