Karl Erjavec bi moral obisk v Moskvi odpovedati

Ljubljana – Zunanji minister Karl Erjavec je danes na obisku v Moskvi. To je še en zagatni faux pas slovenske zunanje politike v zadnjem času. Minister je namreč v Rusijo, ki je okupirala del druge suverene evropske države, zdaj pa spodbuja upor na njenem vzhodnem delu, krenil v sila nepravem času. Uradna Ljubljana bi morala ta obisk preprosto odložiti.

Zunanji minister je pojasnil, da je današnji obisk v Moskvi namenjen predvsem pripravam na zasedanje medvladne slovensko-ruske komisije za gospodarsko sodelovanje, ki bo jeseni v Sloveniji. Komisijo na slovenski strani vodi prav Karl Erjavec, njegov sopredsedujoči na ruski strani pa je minister za zveze in komunikacije Nikolaj Nikiforov.

Na lastno pest

Priprave na tovrstna zasedanja so zagotovo nadvse pomemben element v gospodarskih odnosih med državama, ki imata dokaj živahno blagovno menjavo, toda včasih sta veliko bolj kot ekonomija pomembna zlasti timing in pa seveda diplomatska taktnost. Te pa slovenski zunanji minister, ki se je na ta položaj povzpel izključno zaradi notranjepolitične medstrankarske matematike, dokazano nima.

Zato se ni mogoče znebiti občutka, da se je Erjavec za pot v Moskvo odločil na lastno pest. Mimo posvetovanj z Brusljem (ki zdaj s sankcijami privija avtokratski režim Vladimirja Putina) in pod močnim pritiskom slovenskih podjetij, ki imajo v Rusiji svoje interese. Tudi sam namreč pravi, da blagovna menjava med državama znaša 1,7 milijarde evrov in da bi Slovenija s sankcijami samo izgubila. Toda Slovenija je del Evropske unije, ki tudi zaradi takšnih soliranj nima ne skupne zunanje politike ne skupne energetske politike, kar v odnosih z Brusljem najbolj spretno izkorišča prav Vladimir Putin. Zaradi okupacije dela Ukrajine in spodbujanja nemirov na vzhodu države se je zdaj znašel v svojevrstni izolaciji, ki jo namerava kot prvi očitno razbiti prav Karl Erjavec.

Podobnih solističnih potez je bilo v zunanjepolitični karieri zdajšnjega ministra kar nekaj. Interesom gospodarstvenikov je denimo podlegel že lani, ko je nasprotoval evropskim sankcijam proti Belorusiji in s tem priznal, da pravzaprav stoji za pogodbo znanemu slovenskemu podjetniku. Toda prav režim Aleksandra Lukašenka je ta teden usmrtil Grigorija Juzepčuka, enega od štirih državljanov Belorusije, ki so bili lani obsojeni na smrtno kazen. Belorusija je edina evropska država, ki (necivilizacijsko) še vztraja pri tej najstrožji kazni.

Nekdanji komisar Sveta Evrope za človekove pravice Šved Thomas Hammarberg je pogosto opozarjal, da je v zunanji politiki premalo človekovih pravic. Te bi morale biti ob velikih poslih enako pomembne kot energetika, dodaja Sergej Kovaljov, legendarni ruski disident in dobitnik nagrade Saharova. Dosedanja bilanca Putinove krute imitacije demokracije je namreč v resnici naravnost strahotna. Več deset tisoč mrtvih v Čečeniji, nasilje, anarhija, boj za oblast, korupcija, politični zaporniki, umorjeni novinarji, vojna proti Gruziji, okupacija Abhazije in Južne Osetije, zdaj pa še zasedba ukrajinskega Krima. In nikoli nobenih kazni. Si bo Karl Erjavec vse to upal povedati ruskemu kolegu Sergeju Lavrovu, ki z izjavami v slogu sovjetskega agitpropa že od izbruha krize v Ukrajini neznosno zavaja evropsko in svetovno javnost?

Kaj pa Južni tok

Erjavec se bo v Moskvi pogovarjal tudi o Južnem toku, ki bi se ga morala slovenska vlada na široko ogniti. In za mnenje o njem povprašati vse Slovence. Na referendumu. V Kranjski gori so ga lani že predlagali, saj gre za izrazito politični projekt, ki nima nič skupnega z ekonomijo. Ukrajinsko plinsko omrežje (njegovo modernizacijo je podprl tudi Bruselj) namreč popolnoma zadostuje za količine plina, ki ga EU zdaj kupuje v Rusiji. A Moskvi takšna ukrajinska shema (politično) ne ustreza, zato si je v kolaboraciji z evropskimi podkupljivimi politiki (nekdanjim nemškim kanclerjem Gerhardom Schröderjem na primer) omislila Severni in Južni tok, s katerima bi Evropo rada stisnila v energetske klešče.