Tiskane izdaje
Ljubljana - Dve povsem različni sliki sta parlamentarnim preiskovalcem poloma bančnega sistema danes predstavila dva nekdanja direktorja NLB: Marjan Kramar, ki je položaj prevzel v času vlade Antona Ropa (LDS), in Draško Veselinovič, ki mu je Kramar sedež predal, ko je vlado že prevzel Borut Pahor (SD). Kramar je predstavil močno in uspešno banko, ki se v dobrih časih naglo širi, Draškovič začetek poloma in težav v času finančne krize.
Oba sta bila podobno črnogleda le glede trenutnega položaja v državi, podobno pa sta ocenjevala tudi, da so bili odzivi na finančno krizo po letu 2008 prepozni in napačni, kar je razlog za današnje težave. Kramar je denimo dejal, da ko je zgrmel evropski medbančni trg ni bilo ukrepov, ko bi bilo težave z dobrim vodenjem še mogoče rešiti. O takratni visoki zadolženosti NLB v Evropi pa je dejal, da ima Slovenija izvozno gospodarstvo z invalidno borzo, ki denarja drugje ni moglo dobiti. Veselinovič pa je pozneje ocenil celo, da je imela na začetku krize nova vlada »nore ideje«.
Kramar: Bili so dobri časi
Naredili smo bistvene premike, dosegli rekordne poslovne rezultate, bonitete banke so bile visoke, je svoj mandat opisal Kramar in opozoril, da so poslovanje pregledovali revizorji in belgijska KBC, izplačali so zaradi dobrih rezultatov v času rasti v državi in regiji tudi visoke dividende. Ko je banko zapustil, je imela »za milijardo municije za slabe čase,« je ocenil. O milijonski nagradi, ki jo je prejel, ko se mu je mandat končal, je večkrat pojasnil, da je bila izplačana v skladu s podpisano pogodbo po doseženih rezultatih.
Poslancem je na vprašanja, ali ni banka prehitro (v milijardah evrov) rasla in se za to tudi prehitro in preveč zadolževala v tujini, je odgovarjal, da so tuje banke v državi v tem času rasle še hitreje in da cilja, da bi jim bili enaki, niso dosegli: »izgubljali smo tržni delež, druge banke, tuje, so rasle bistveno hitreje«. Kramar je odločno zanikal, da bi NLB komu posojala na lepe oči. O posojilu Binetu Kordežu, ki se je sam pohvalil, da ga je dobil na dobro ime, ni bil pripravljen govoriti.
Seveda so pritiski ...
Veliko pozornosti poslancev je pritegnil, ko je priznal, da k vodenju največje banke v državi sodijo pritiski: »Pritiski so bili enormni. Kdor misli, da na takem delovnem mestu ni pritiskov, je naiven ali ne razume, kaj takšno delovno mesto pomeni. Pritiski se ne dogajajo tako, da te nekdo obišče in grozi. Ne... So številne druge oblike in načini. Je izjava nekje, v intervjuju ... Prek organiziranih skupin ... Veliko podjetij v svetovalnem servisu živi od tega ...« Odgovore na vprašanja, naj navede imena tistih, ki pritiskajo, je Kramar zavrnil in poslancem povedal, da je želel le razkaditi meglo, kako da ni pritiskov. Zanj je glavna dilema, kako se predsednik uprave nanje odzove, kakšen je rezultat pritiskov. Na vprašanje, kam je šel denar, ki ga je banka posojala za privatizacije, je dejal, da v glavnem državnemu Kadu in Sodu, nekaj pa še drugim delničarjem podjetij, če so bila prevzeta. O zmanjševanju števila zaposlenih v NLB in zapiranju poslovalnic je Kramar dejal, da je s tem kot s čebulo: če jo predolgo lupiš, ne ostane nič in moraš odpustiti še samega sebe.
Zaupnica, ki je zaradi posojila Laškemu ni bilo
Draško Veselinovič pa je poslancem povzel, da je bil do odstopa predsednik uprave NLB le 73 dni. Odstop je nadzornemu svetu ponudil s pričakovanjem zaupnice, predstavniki KBC so mu podporo tudi zagotovili, a so potem, najbrž tudi v dogovoru z državo (vlado), vsi glasovali proti njemu. Razlog pa je bil, kot je povzel, podaljšanje posojila Laškemu, ki je redno plačevalo svoje obveznosti in je bilo dober komitent, zaradi česar uprava ni imela razloga, da bi ravnala drugače. »Kako so se lastninili, ni naša stvar, banka ni policaj,« je dejal in opozoril je, da je vlada Boruta Pahorja takrat imela »nore ideje«, da bi ukinila vse finančne holdinge in zasegla 2,5 milijarde posojil, kar bi bil potop, ko bi se začele podirati domine. Težave pa so bile takrat predvsem s pomanjkanjem kapitala, zato je bilo nujno prodati za 1,5 milijarde obveznic na evropskem trgu, kar mu je uspelo doseči, bil je čas medijske histerije proti tajkunom, je opisal dogajanje in ocenil, da je bilo največ pritiskov nanj prek medijev, končali pa so se takoj, ko je ponudil odstop.
Kaj nas bo teplo
Delnice so Laškemu po nekaj zapletih pozneje zasegli, je povzel, a Marcatorja še danes niso prodali. »Za kilo mesa bi ubili vola?« ga je o namenih vlade vprašal predsednik komisije Marko Pogačnik (SDS) in Veselinovič mu je pritrdil, da je šlo točno za to. Država bi lahko za nična razglasila vsa posojila za delnice, za katere so bile zastavljene te iste delnice, ne sme pa ustaviti financiranja celotnih podjetij, je ocenil in dejal še: »Zdrave firme se ne sme ubiti«. O bančni luknji je dejal, da bi bila veliko manjša, če bi se država prav odzvala, v ZDA so v tem času trikrat vstopili v banke in jih trikrat že prodali, pri nas pa še enega zakona nismo pripravili. Državo bo po njegovih ocenah še tepel negativni odnos do zasebnih lastnikov in tujcev, ki jim bomo na koncu prisiljeni prodati podjetja, denimo, Telekom ali Mercator, po nekajkrat nižjih cenah, kot bi jih lahko dosegli v preteklosti.
