Tiskane izdaje
Pravna država, odgovornost, pravičnost, povrnitev zaupanja ljudi v državo in njene temeljne stebre. Pa človekovo dostojanstvo, socialna in ekonomska varnost, strpnost, svoboda, medsebojno spoštovanje in solidarnost kot temelj za delovanje države. To so vodila Stranke Mira Cerarja, ki prevzema vajeti države. Koliko od tega jih bo dejansko krojilo politiko?
Nenavaden pristop
Prvotna verzija koalicijskega sporazuma je bila s tega vidika precejšnje razočaranje. Niti z besedo ni bilo omenjeno, denimo, zagotavljanje enakih pravic oseb LGBT ali izboljšanje zakonodaje na tem področju. A zadnja različica sporazuma je nekoliko drugačna, kar je očitno posledica dejstva, da se pod sporazum ne bo podpisala Nova Slovenija. Tako je bilo dodano poglavje o politiki enakih možnosti za vse.
Neža Kogovšek Šalamon, direktorica Mirovnega inštituta, pravi, da so v trenutni verziji osnutka koalicijskega sporazuma človekove pravice kar nekajkrat omenjene. Predvidena je ustanovitev sveta vlade za človekove pravice. Vendar ni »jasno, ali bo ta svet obstajal namesto ali poleg že obstoječe Medresorske komisije za človekove pravice, in ni jasno, ali bo posvetovalno vladno telo ali nov organ,« na prvo nejasnost opozori Neža Kogovšek Šalamon. Poleg tega je predvidena vzpostavitev posebnega organa v okviru pristojnega parlamentarnega odbora, ki bo poročal o stanju človekovih pravic pri nas. A Neža Kogovšek Šalamon opozarja, da tudi tu marsikaj ni jasno, denimo, kakšen bo ta organ (in kakšno bo njegovo razmerje do sveta vlade), predvidoma pa bo sestavljen iz članov parlamenta, saj si je drugačen organ znotraj parlamenta težko zamisliti. »Prav tako ni jasno, komu in zakaj bo ta organ poročal ter iz česa bo črpal svoje znanje in informacije s terena. Bo izvajal študije in raziskave? Bo organiziral pričevanja žrtev kršenja človekovih pravic? Bo zmogel o ugotovitvah poročati nepristransko ali pa bo to še en mehanizem političnega preigravanja?«
Naša sogovornica meni, da je takšen pristop nenavaden. »Ne razumem ga, pogrešam pa povsem jasno namero o ustanovitvi nacionalnega telesa za človekove pravice, ki bi deloval proaktivno in bi ga Slovenija že zdavnaj morala imeti. Tak organ bi dopolnjeval delo Varuha človekovih pravic (ki ima le reaktivno vlogo), proaktivne in reaktivne naloge pa bi lahko bile tudi združene pod eno streho.«
Zagovornik načel enakosti
V zadnjo različico sporazuma je dodano tudi poglavje o politiki enakih možnosti za vse. V okviru sveta vlade za človekove pravice je opredeljen »poseben urad zagovornika načel enakosti na način, ki bo skladen z evropsko zakonodajo«.
Neža Kogovšek Šalamon pravi, da to kaže na namero po prenovi ureditve instituta obstoječega Zagovornika načela enakosti, ki da zdaj dejansko ni ustrezno urejen – zaradi tega je Slovenija, kot nam pojasni sogovornica, od evropske komisije letos julija dobila opomin (zaradi pomanjkanja pristojnosti, kapacitet in organizacijske samostojnosti tega organa). »Ni pa mi jasno, kako bi zagovornik lahko deloval v okviru nekakšnega vladnega sveta. Zagovornik mora biti organiziran kot samostojen organ, ki bo imel ustrezne pristojnosti in dovolj pooblastil za ukrepanje v primerih nedopustne diskriminacije. Včasih se kot dober primer, kako bi lahko bil organiziran zagovornik, navaja denimo Informacijskega pooblaščenca.«
Prav tako so v osnutku navedeni nekateri ukrepi v zvezi s pravicami narodnih manjšin, romske skupnosti in pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. »Zelo pozitivno je prebrati, da si bo koalicija prizadevala za polno spoštovanje različnosti in omogočanje enakih možnosti za vse ranljive skupine, denimo Rome, verske in etnične manjšine, osebe LGBT, migrante in druge. Kaj to konkretno pomeni, je delno opredeljeno (nadgradnja predpisov, ki zadevajo romsko skupnost in ureditev kolektivnih pravic nepriznanih manjšin), drugih ukrepov pa ni zaslediti,« pove Neža Kogovšek Šalomon.
Kako od debat in zavez
Sporazum še predvideva resolucijo o nacionalnem programu za enakost žensk in moških ter ratifikacijo istanbulske konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in v družini. Prav tako bodo krepili boljše možnosti usklajevanja javnega in zasebnega življenja, tudi prek oblikovanja centrov za družine, in zagotovili široko strokovno debato o novi resoluciji o družinski politiki.
»Po tej dikciji sporazuma je to, kar še najmanj pričakujem, odprava diskriminacije istospolnih partnerjev in partnerk na številnih pravnih področjih, ureditev položaja trans oseb, odprava izkoriščanja delavcev migrantov, pa tudi okrepitev pravnih sredstev, ki bi morala biti ljudem na voljo v primeru kršitev prepovedi diskriminacije. To so tisti ukrepi, ki edino lahko konkretizirajo to sicer zelo splošno programsko politično zavezo,« zaključi Neža Kogovšek Šalamon.
