Tiskane izdaje
Ljubljana, Bruselj – Poleg slogana »Ukrepaj. Sodeluj. Vplivaj.« volivce pred letošnjimi evropskimi volitvami nagovarja tudi trditev »Tokrat je drugače«. Volivci, kot zatrjujejo v Bruslju, bodo v skladu z lizbonsko pogodbo prvič posredno soodločali, kdo bo novi predsednik evropske komisije. To naj bi postal kandidat tiste politične skupine, ki bo zbrala največ evropskih poslancev.
Da se bo to tudi res zgodilo, ni zagotovila. Kandidata za naslednika Joséja Manuela Barrosa bodo parlamentu predlagali voditelji držav članic v okviru evropskega sveta, v lizbonski pogodbi, ki je začela veljati decembra 2009, piše le, da morajo pri tem upoštevati izid volitev, evropski parlament pa mora kandidata potrditi z absolutno večino, torej z najmanj 376 glasovi od 751. Kot je pred časom v nemški reviji Cicero ugotavljal publicist Christoph Seils, gre predvsem za splošno navedbo, ki voditeljev držav članic k ničemur ne zavezuje. Podobno je lani po vrhu EU dejala tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ko je opozorila, da lizbonska pogodba ne zahteva upoštevanja rezultatov volitev, ampak to zgolj priporoča. Po njenem zato ni samoumevno, da bi politična stranka, ki zbere največ glasov, avtomatsko dobila predsednika evropske komisije. Kaj je tokrat torej drugače, kot zatrjujejo v Bruslju?
»Zmeraj je treba prodati, kot da so pa tokratne volitve prelomne«
»To je klasičen pomp pred volitvami, sploh če se bojiš, da tja nihče ne pride,« meni politolog Tomaž Deželan z ljubljanske fakultete za družbene vede. »Zmeraj je treba prodati, kot da so pa tokratne volitve prelomne, da gre torej za zdaj ali nikoli.« Deželan priznava, da je lizbonska pogodba prinesla določene spremembe, tudi glede odnosa Unije do državljanov, a gre po njegovem predvsem za novosti, ki bolj dajejo občutek vpliva državljanov, kot pa zagotavljajo njihov dejanski vpliv, čeprav v Bruslju zatrjujejo, da imajo na letošnjih volitvah državljani več besede.
»Lizbonska pogodba je prinesla več vpliva evropskemu parlamentu in z razširitvijo njegovih pristojnosti tudi posreden vpliv državljanov, kar pa se tiče njihovega neposrednega vpliva, je to malce za lase privlečeno,« meni raziskovalec. Sta pa po njegovem dve novosti pomembni. Prva je ta, da imajo državljani prvič vsaj nekakšen stik s tem, kar se dogaja v komisiji, ki je po eni strani motor integracije, po drugi strani pa najbolj oddaljena od ljudi. Druga pa, da imajo z znanimi kandidati letošnje volitve vseevropski značaj, ker vsi državljani EU volijo iste kandidate za predsednika komisije. S tem se evropska politika personalizira, v ospredje so postavljene vseevropske politične figure, ki po besedah Deželana delujejo kot bližnjica do kompleksnih in precej podobnih strankarskih programov, s čimer postaja evropska politika tudi bolj prilagojena medijem in medijskemu poročanju. S tem bo evropska komisija, nadaljuje politolog, vsaj na simbolni ravni, pridobila precej močnejši ideološki značaj, kar ponuja pomembne nastavke za oblikovanje politične skupnosti.
»Državljani v liberalnih demokracijah nočejo izgubljati prav veliko časa za delovanje političnega sistema, kar pomeni, da je odločitev na volitvah ena od manj pomembnih. In tako je v skladu s to povsem politično marketinško paradigmo laže izbrati osebo, ki projicira določene vrednote. Težko se je poistovetiti s stavbo generalnega sekretariata, lahko pa se je poistovetiti z obrazom določenega kandidata.« S tem, ko dobi Unija obraz, nadaljuje Deželan, ustvarja identiteto, kar posamezniku daje občutek, da je del skupnosti.
Kompromisi in varovalke
Ena od lanskoletnih javnomnenjskih poizvedb Eurobarometer je pokazala, da bi 70 odstotkov državljanov predsednika evropske komisije rado volilo neposredno. »To je briljantna rešitev, a neuresničljiva,« pravi Deželan. »Ključne figure znotraj Unije so vedno rezultat kompromisov. Ogromno je interesov in Unija bi lahko tvegala pat položaj, če bi bil neposredno izvoljen predsednik komisije, ki za del članic ne bi bil sprejemljiv. To bi bilo dobro, a je nemogoče.« Tudi to, da se na tokratnih volitvah daje državljanom občutek, da imajo več vpliva, je po njegovem eden od kompromisov. »Unija ima ogromno varovalk in to je ena od njih. Že to, da bi državljani dejansko izbrali kandidata za predsednika komisije, o katerem bi potem glasovali v parlamentu, ne bi šlo skozi prav zaradi številnih interesov.«
Da so evropske volitve pomembne, se je po Deželanovih besedah začelo poudarjati zato, ker so še edina vez med državljani in oddaljenim dogajanjem v Bruslju. »In zdaj hočejo, cinično rečeno, na edino demokratično bilko vse obesiti – tudi komisijo, da bi jo s tem naredili bolj demokratično v klasičnem smislu.« Po njegovem ima Unija problem z lojalnostjo. »Saj ne, da bi si Unija želela, da bi se ljudje počutili Evropejce, ampak si želi demokratične legitimnosti. Zavedajo se, da jo je treba zvišati, kar pomeni, povezati se z državljani, hkrati pa ves čas pazijo, da s tem ne znižajo birokratske učinkovitosti, ki je sicer antipod demokratični učinkovitosti.« Čeprav bi Unijo po njegovem lahko razumeli kot ekonomsko relativno učinkovit projekt, politična unija ni zaživela. Odraz tega je tudi ponavljajoča se nizka volilna udeležba. V tridesetih letih je padla za skoraj 19 odstotkov; leta 1979 je znašala slabih 62 odstotkov, na zadnjih leta 2009 pa 43 odstotkov. V Sloveniji je bila malo nad 28 odstotki.
Deželan je prepričan, da bi sicer vsesplošna kriza v osnovi lahko zvišala volilno udeležbo, a se bo po njegovem prej zgodilo obratno. »Težko se državljanom v času volilne kampanje proda toliko dobrih produktov, da jih bodo kupili in odšli to konzumirat na volišča.« Sam sicer meni, da je najslabša možnost ostati doma. »Boljša alternativa je udeležiti se volitev in oddati prazno glasovnico. Še zmeraj je boljše to, ker se bo morda ob tem Unija zbudila in ugotovila, da ima problem. V nasprotnem primeru pademo v klasične debate o tem, kako so ljudje apatični, kako je to problem bodisi prejšnjega režima bodisi izobraževalnega sistema, samo politična elita ni za to nikoli kriva.«
Odločitve, ki zadevajo vse nas
Da s tem, ko volivci ostanejo doma, ne rešijo ničesar, meni tudi politolog Olivier Hoedeman, ki dela v neprofitni organizaciji Corporate Europe Observatory (CEO) s sedežem v Bruslju. »Nujno je redefinirati evropske institucije, ker je zdaj vsekakor premalo možnosti za vključevanje državljanov, in to je ključni problem vsega,« pravi raziskovalec lobiranja v drugem največjem lobističnem središču sveta, kjer deluje od 15 do 20 tisoč lobistov, od tega je lobiranja za finančno industrijo 60-krat več od sindikalnega. »Državljani se morajo začeti zavedati, da imajo bruseljske institucije ogromno moč, da sprejemajo odločitve, ki zadevajo vse nas in vplivajo na naše vsakdanje življenje. In tega nikakor ne smemo prepustiti lobistom, ki delujejo v imenu korporacij.«
Madež na podobi evropskega parlamenta je prav v iztekajočem se mandatu pustila korupcijsko-lobistična afera, v katero je bil vpleten tudi – zdaj že nekdanji – slovenski poslanec Zoran Thaler. Parlament je po tem sicer sprejel kodeks ravnanja, kar je po besedah Hoedemana pomembno dejanje, ker se je določilo, kaj je primerno in kaj ni, a je po dveh letih jasno, da kodeks ni bil ustrezno implementiran. »Čeprav je denimo parlamentarna preiskava pokazala, da je nek poslanec ravnal v nasprotju s kodeksom, ga ni doletela nikakršna sankcija. Kodeks je, sankcij pa ni.«
Hoedeman ocenjuje, da je lizbonska pogodba sicer prinesla nekaj pozitivnih novosti, a hkrati tudi negativne. »Pozitivno je to, da so se pristojnosti parlamenta razširile, kar je dobro z vidika demokratičnega nadzora, a to hkrati pomeni, da je parlament postal še večja tarča lobijev. Lobiranje ni več usmerjeno predvsem v evropsko komisijo, ampak tudi v evropski parlament.« Še eno področje po njegovem še naprej ostaja »črna skrinjica«, in sicer posvetovanje med parlamentom, komisijo in evropskim svetom. »Zelo nejasno je, kako prihaja do odločitev. Hkrati je tudi nemogoče ugotavljati, kako znotraj tega procesa poteka lobiranje. Težko ga je izslediti. Vsekakor bo naslednja sestava evropskega parlamenta to morala ugotoviti in sprejemanje odločitev narediti transparentno.«
