Koalicije: Razpadle vse, razen prve Janševe

Sedanja koalicija, ki zagotovo kmalu ne bo več takšna, kakršna je zdaj, nikakor ne bo prva, ki bo razpadla. V samostojni Sloveniji ni nobena dočakala konca mandata v enaki strankarski sestavi, kot ga je začela, razen prve koalicije Janeza Janše.

Slovenske vlade so bile dolgo let precej stabilne. A to ne pomeni, da so bile koalicije, ki so stale za njimi, monolitne. Te so razpadle skoraj vsak mandat, čeprav ne popolnoma, kot se je zgodilo Borutu Pahorju predlani. Očitno pa se rok trajanja koalicij še krajša, saj bo sedanja razpadla tako hitro po nastopu, kot se tradicionalno dogaja italijanskim strankarskim navezam.

Čas osamosvojitve

Prva vlada samostojne Slovenije – še kot izvršni svet tridomne skupščine takratne jugoslovanske republike jo je sestavil Lojze Peterle – je bila tudi prva, ki ni dočakala konca mandata. Za njo je stala koalicija strank brez posebnih skupnih točk, razen ene, želje po osamosvojitvi od propadajoče SFRJ. Pisano druščino so sestavljali kmetje, naravovarstveniki, obrtniki, socialdemokrati, ena bolj laično in ena bolj krščansko usmerjena politična zveza – poimenovali so se demokrati in krščanski demokrati – ter še kdo. Ko so sredi leta 1991 osamosvojitev uresničili, je koalicija Demos izčrpala skupno agendo. Jasno je postalo, da nova država, tudi zaradi slabih gospodarskih razmer, v katerih je bila, za krmilom ne potrebuje več osamosvojiteljev, ampak ljudi, sposobne izvesti skok v nove čase.

Konec decembra 1991 je prva vladajoča koalicija v Sloveniji podlegla notranjim sporom glede pogledov na pot v prihodnost. Po dveh neuspešnih poskusih so Peterleta odstavili spomladi 1992. Novo vlado je sestavila nova koalicija, vodil pa jo je eden prvih slovenskih politikov, ki v Jugoslaviji niso bili jasno komunistično usmerjeni, Janez Drnovšek.

Drnovškova era

Tudi druga slovenska koalicija je bila precej raznovrstna druščina. V njej so se zbrali dotedanji opozicijski mladinci, preoblikovani komunisti in socialisti ter prejšnji člani Demosa socialdemokrati, zeleni in demokrati, ki so vmes že razpadli na dve stranki. Ta koalicija je potem zdržala do prvih volitev v državni zbor, ustanovljen z novo ustavo.

Že spomladi 1992 se je torej začela dolgoletna vladavina Janeza Drnovška in njegovih mladincev, ki so se v pomanjkanju navdiha ali iz nevednosti preimenovali v liberalce, čeprav so bili vedno leva stranka in kot takšni daleč od tipičnega evropskega liberalizma; dva ostanka te stranke še zdaj životarita na zunajparlamentarnem političnem obrobju. Drnovšek je v prvo koalicijo po novi ustavi konec leta 1992 vključil še krščanske demokrate, prenovljene komuniste in socialdemokrate.

Ti so se po letu 1993, ko je njihovo vodenje prevzel Janez Janša, pomikali v vse bolj desne vode in svojo tranzicijo končali s spremembo imena v Slovensko demokratsko stranko in vključitvijo v mednarodne povezave konservativnih strank. Po drugi strani pa so se nasledniki komunistov spremenili v dokaj z mednarodnim okoljem primerljive socialne demokrate in se čez leta tudi uradno poimenovali Socialni demokrati.

Obe stranki, ki sta v tem času preživeli notranjo tranzicijo, sta koalicijo zapustili pred koncem mandata. Sedanji demokrati že leta 1994, ko je njihov predsednik in takratni obrambni minister Janša s svojo skoraj zasebno vojaško enoto preveč posegal v civilno sfero, kar se je najbolj pokazalo v aferi Depala vas. Ker so vojaki pretepli civilista, je Drnovšek Janšo in posledično njegovo stranko brcnil iz vlade. Leta 1996 so iz druge Drnovškove koalicije stopili še sedanji socialni demokrati, predvsem zaradi volilnih preračunavanj.

A se jim niso izšle. Tudi konec leta 1996 so na volitvah zmagali Drnovškovi liberalci, ki so po mučno dolgotrajnih političnih preigravanjih sestavili veliko koalicijo z drugouvrščeno ljudsko stranko, naslednico kmečke zveze iz Demosovih časov. V koalicijo so vključili še stranko upokojencev; ta je prvič samostojno nastopila na volitvah in se do danes uveljavila kot skoraj nepogrešljivi član vsake koalicije.

Drnovšek je s svojimi koalicijami vedno segal čez blokovske delitve, zato ni nenavadno, da so mu stranke iz njih bežale. Vendar je edini resni neuspeh v dolgoletnem vladanju doživel s tretjo koalicijo. Leta 2000 je iz nje stopila ljudska stranka, da se je združila s sorodnimi krščanskimi demokrati, ki so bili takrat v opoziciji. S tem je Drnovšek izgubil večino, v državnem zboru so ga odstavili in zamenjala ga je desna koalicija; na njenem krmilu je stal emigrant iz Argentine Andrej Bajuk, v koaliciji pa je bila poleg združene ljudsko-krščanskodemokratske stranke še sedanja demokratska stranka Janeza Janše. Podporo v državnem zboru sta tej navezi zagotovili poslanki nacionalistov Polonca Dobrajc in upokojencev Eda Okretič Salmič.

Ta koalicija na oblasti ni bila prav dolgo. Njeno okorno polletno vladavino, med katero se je rodil izraz kadrovski cunami, so odpihnile volitve konec leta 2000. Na njih so z največjo večino kot kadarkoli prej zmagali Drnovškovi liberalci. V koaliciji so se jim pridružili sedanji socialni demokrati, upokojenci in ljudska stranka, iz katere se je takrat že ločilo krščanskodemokratsko trdno jedro in ustanovilo novo stranko.

Četrta Drnovškova koalicija je bila zadnja, ki jo je sestavil. Na polovici mandata je kandidiral za položaj predsednika države in po zmagi vodenje vlade ter koalicije prepustil nasledniku Antonu Ropu. Temu ni uspelo napolniti velikih Drnovškovih čevljev in unovčiti dobrih gospodarskih razmer. A Drnovšek-Ropova vlada je bila dokaj trdna in iz nje je pred volitvami leta 2004 izstopila le ljudska stranka.

Poliberalni čas

Volitve 2004 so prinesle velike spremembe. Na njih prvič po letu 1992 niso zmagali liberalci, ampak Janševi demokrati. V koalicijo je vodja desnice pritegnil omenjeno nadaljevalko krščanskodemokratske opcije, ljudsko stranko in upokojence. Koalicija je v železnem Janševem primežu zdržala skupaj štiri leta in je edina, ki je ostala v enaki sestavi od začetka do konca mandata. Z odhodom so občasno grozili le upokojenci, vendar groženj Karla Erjavca, človeka številnih strank, kmalu nihče več ni jemal resno.

Čeprav je Janša vladal v času rekordnih gospodarskih dosežkov, mu je njegov avtoritarni slog bolj škodil kot koristil, saj je na volitvah 2008 zasedel drugo mesto. Prvič so zmagali nasledniki komunistov, socialni demokrati. Za njihovega vodjo Boruta Pahorja so mnogi napovedovali, da je na vseh koncih preveč medel, da bi postal uspešen krotilec političnih levov v slovenskem političnem cirkusu. Koalicijo je sestavil iz zgolj levih strank. Poleg svoje je vanjo vključil še obe naslednici liberalcev in seveda upokojence.

Hitro so se uresničile napovedi o Pahorjevi neprimernosti za mandatarja. Podobna ideološka usmerjenost strank v koaliciji ni mogla odtehtati pomanjkanja Pahorjeve avtoritete. V vrtincu gospodarske krize so se vezi potrgale, vse tri partnerice socialnih demokratov so zapustile koalicijo in leta 2011 je Pahorjeva vlada padla. Zgodile so se prve predčasne volitve v slovenski zgodovini.

Na njih je presenetljivo zmagala nova stranka ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Prav tako presenetljivo Jankoviću, vsekakor karizmatičnemu človeku, ki se lahko pohvali z dobrimi dosežki iz gospodarstva in vodenja Ljubljane, ni uspelo sestaviti koalicije. Z gostilniškim mešetarjenjem je Janši uspelo, da je volilni poraz spremenil v povolilno zmago. V koaliciji je poleg svojih demokratov združil še eno novo stranko, listo dokaj pustega tehnokrata Gregorja Viranta, obvezne upokojence ter ljudsko in nekoč z njo združeno ter potem spet razdruženo stranko krščanskodemokratske usmeritve.

Večina je nekako pričakovala, da bo Janša tudi svojo drugo koalicijo privil tako močno, kot je prvo. A mu ni uspelo. Partnerji so mu ušli z vajeti, po državi se je v še vedno trajajoči gospodarski krizi razplamtela ljudska vstaja proti celotni politiki, končni udarec pa je sedanji koaliciji zadalo poročilo protikorupcijske komisije, v katerem ne manjka očitkov na Janšev račun. Njegovi koalicijski partnerji zahtevajo odstop prvega med ministri; ker Janša tega verjetno ne bo storil, bo koalicija zaradi izstopa ene ali več strank čez nekaj dni gotovo drugačna, kot je danes. Že tako šibka vlada bo izgubila državnozborsko večino. Na vprašanje, kako nadaljevati, pa za zdaj ni jasnega odgovora.