Tiskane izdaje
Ljubljana - Konec julija bo vlada na seji ekonomsko-socialnega sveta predstavila osnutek zakona o reprezentativnosti sindikatov, ki bo - če bo sprejet v predlagani obliki - prinesel nekaj bistvenih sprememb. Med drugim bi mnogi sindikati, zaradi premalo članstva, prenehali biti glasniki svoje panoge ali poklica. Sindikalisti, razumljivo, predlogu ostro nasprotujejo.
Premier Miro Cerar je ob interpelaciji ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) Anje Kopač Mrak izrazil pričakovanje, da bo MDDSZ čim prej pripravil zakon o reprezentativnosti sindikatov. Tega prej ni bilo med prioritetami MDDSZ, a so v nekaj tednih spisali delovni osnutek. Neformalno so ga posredovali predsednikom sindikalnih zvez in central, članicam ekonomsko-socialnega sveta (uradno pa ga bodo predstavili na seji 27. julija), te pa se z njim nikakor ne strinjajo. To ne preseneča, saj bi marsikatera med njimi izgubila mesto kot pogajalka, saj predstavlja premajhen delež zaposlenih v določenem poklicu ali panogi.
Mnogi so prepričani, da je želja vlade po tem, da se čim prej pripravi zakon o reprezentativnosti sindikatov, povezana zlasti s tem, da bi ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju nekako olajšali pogajanja, ki so povsem zastala, s sindikati javnega sektorja o odpravi varčevalnih ukrepov.
Pogoji, ki jih osnutek zakona postavlja za to, da bi bili sindikati ali konfederacije reprezentativni, so nerealni in uničujejo sindikalizem, so prepričani predstavniki delavcev. A hkrati, tako kot vladna stran, pritrjujejo, da sedanja ureditev, ko enako šteje glas predstavnika 50 ali 38.000 zaposlenih, ni ustrezna.
Nov zakon o reprezentativnosti sindikatov naj bi nadomestilo predpis iz leta 1993, ki je bil sprejet v začetku uveljavljanja sindikalnega pluralizma in precej višji stopnji sindikalne organiziranosti. Vladna stran predlog sprememb zagovarja s tem, da je prenova potrebna že zaradi prilagoditve razmeram na področju sindikalnega delovanja, poleg tega je sedanji zakon terminološko zastarel, nepopoln in ponekod nejasen. Z novim želijo med drugim poenostaviti postopke registracije sindikata, zagotoviti ažurnost podatkov v Poslovnem registru Slovenije, predvsem pa vzpostaviti transparenten in učinkovit sistem določanja reprezentativnosti sindikatov. In prav pri zadnjih dveh točkah se najbolj zatika, saj so številke, ki jih postavljajo kot pogoj, za večino sindikatov povsem nedosegljive.
Nesprejemljivo za sindikate
Z vladne strani je slišati pomirljive tone, da gre za delovni osnutek predloga zakona, na podlagi katerega bodo začeli dialog in da v ničemer ne predstavlja končnih rezultatov, ker bodo ti plod dogovarjanja z vsemi zainteresiranimi sindikati, a so mnogi sindikalisti kljub temu odločno proti tem spremembam. »Ta osnutek je popolnoma nesprejemljiv, ker pomeni neposreden napad na sindikate, posega v svobodo sindikalnega organiziranja in kolektivnega dogovarjanja,« se je odzval Jakob Počivavšek, predsednik KSS Pergam.
»Nekega resnega pojasnila, zakaj so potrebne te spremembe, ni bilo. Prav tako nismo dobili odgovora na vprašanje, ali se spreminja tudi zakon o reprezentativnosti delodajalskih organizacij. Pri tem zakonu je posebno problematično to, da je izrazito omejevalen pri določanju kvot za reprezentativnost in da omejuje raven, do katere se sindikati lahko organizirajo. Vlada želi na administrativen način omejiti vpliv sindikatov na odločitve v naši državi in tudi vpliv zaposlenih na ključna vprašanja, ki so v demokratičnih državah predmet pogajanj in usklajevanj,« je kritičen Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ) ter predsednik Konfederacije javnega sektorja. Kljub vsemu pa meni, da bi bilo treba urediti raven organiziranosti sindikatov. Zdaj ni jasno, kdo je pristojen in kompetenten za socialne sporazume, sistemske kolektivne pogodbe ter za kolektivne in poklicne pogodbe. »V Svizu smo trdno prepričani, da bi bilo najbolje, če bi sindikati med seboj uredili, kako močna ali obsežna je v resnici reprezentativnost posameznih konfederacij in sindikatov, torej koga zastopa posamezni sindikat in kakšna je njegova pogajalska moč, ki se kaže v številu članov. Želeli bi si, da pridemo do jasnejših razmerij, a ne tako, da bi to preverjala država, temveč da bi si sami priznali te številke in reprezentativnost,« je dejal Štrukelj.
Ostre besede
Eden od prvih učinkov osnutka zakona je jasno izražen razdor v sindikalnih vrstah. Konrad Kuštrin, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, je v izjavi zapisal, da je zakon domnevno nastal s sodelovanjem z velikimi konfederalnimi centralami in da je zelo jasno opaziti, da bi status reprezentativnosti ohranili samo tisti sindikati in konfederacije, ki izhajajo iz edine v socializmu delujoče sindikalne zveze, ter tisti, katerih člani se udejstvujejo na skrajno levem polu političnega prostora. Partnerji tega projekta pa se, po Kuštrinovih besedah, želijo znebiti Fidesa zaradi pokončne pogajalske drže in pomanjkanja vezi s komunističnim režimom.
Lažja pogajanja?
Precej glasna so ugibanja, da je eden od razlogov, zakaj je treba zakon pripraviti čim prej, ti, da bi s tem precej olajšali ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju pogajanja z javnim sektorjem, ki so povsem zastala, o odpravi varčevalnih ukrepov.
Na naše vprašanje, kako komentirajo te razlage, so z ministrstva za javno upravo odgovorili: »Glede ureditve reprezentativnosti sindikatov je minister za javno upravo (ki je tudi vodja vladne pogajalske skupine za pogajanja z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja) že večkrat javno povedal, da je področje treba urediti, ker je predvsem v javnem sektorju težko zagotoviti učinkovit pogajalski dialog s kar 40 sindikati hkrati. Obenem ob pogajanjih ni nikakršnega zagotovila, da bodo dogovori, ki so dorečeni v pogajanjih, tudi uveljavljeni prek potrebnega kvoruma (tega je treba urediti tudi po sklepu ustavnega sodišča). Urediti kaže tudi to, da ni mogoče preveriti, kateri sindikati izpolnjujejo pogoje reprezentativnosti po tem, ko so jo enkrat v preteklosti pridobili. Vse omenjeno povzroča tudi trenja med posameznimi sindikati, kar dodatno otežujejo pogajalski proces.«
