Tiskane izdaje
Ljubljana – Nocoj bodo poslanci v državnem zboru glasovali o noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in jo najverjetneje tudi sprejeli. Čeprav prinaša številne pomembne novosti, so predvsem nevladne organizacije še vedno kritične. V javnosti pa so prevladovale razprave o enem samem členu – prepovedi telesnega kaznovanja otrok.
V osmih letih od sprejetja ZPND so se v praksi pokazale številne pomanjkljivosti, na katere so opozarjali vsi, ki so udeleženi v obravnavi nasilja v družini. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) so za pripravo besedila novele sklicali delovno skupino strokovnjakov z različnih področij. Predlog, ki so ga pripravili, uvaja kar nekaj novih rešitev: med drugim se, zaradi konkretnih izkušenj na terenu, širi opredelitev družinskih članov, med katere bodo spadali tudi sorodniki v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena, nekdanji in sedanji partnerji, čeprav ne živijo skupaj, ter otroci družinskih članov.
Širi pa se tudi opredelitev nasilja v družini. Za fizično in spolno nasilje velja že sama grožnja z njim, tudi razširjanje informacij, s katerimi nasilnik povzroča strah, bo obravnavano kot psihično nasilje, objavljanje spolnih vsebin pa kot spolno. Definiciji ekonomskega nasilja so dodali neizpolnjevanje obveznosti do družinskega člana, saj se je izkazalo, da marsikateri povzročitelj nasilja svojo nekdanjo partnerko »kaznuje« z neplačevanjem preživnine za otroka. Tudi zalezovanje bo po novem obravnavano kot vrsta nasilja v družini.
Črtano je določilo o nadomestilu za izključno rabo stanovanja; do zdaj je namreč veljalo, da je nasilnež žrtvi lahko obračunaval stanarino, če je ta ostala v stanovanju. Novela bo dala sodiščem večji nabor možnih ukrepov, predvsem za zaščito koristi otroka. Najdaljše obdobje trajanja ukrepov se podaljšuje s šest na dvanajst mesecev, žrtev bo oproščena tudi plačila takse za postopke po tem zakonu.
Ne sprejemamo,
»Novela je korak v pravo smer, a je premajhen za leto 2016. Manevrski prostor povzročiteljev nasilja je še vedno prevelik. To ni kaznovalen, ampak preprečevalen zakon. Ni predvidenih resnih sankcij, kadar povzročitelj nasilja ne upošteva pravil, ki mu jih določa država. Možnosti za žrtve pa so premajhne. Upoštevani so bili številni predlogi nevladnih organizacij, ki smo jih pripravili na podlagi izkušenj v praksi. Prav te izkušnje nam dokazujejo, da bi moral narediti večji korak,« opozarja Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo.
Infografika: Delo
Tudi Neža Miklič, predavateljica na višji policijski šoli Policijske akademije in nekdanja vodja oddelka za mladoletno kriminaliteto na upravi kriminalistične policije, ki se že več let ukvarja z obravnavo družinskega nasilja, je pred časom v pogovoru za Delo poudarila problem razširitve definicije in nikjer opredeljenih sankcij: »Prav je, da sledimo času. Vključeni so novi načini nasilja, kot je nadlegovanje z elektronsko pošto in SMS-sporočili, ustvarjanje lažnih profilov in spletnih vsebin, ki lahko pomenijo zelo hudo psihično nasilje. Vendar je treba še opredeliti, kaj je treba storiti, ko se zgodi kaj takega. Naj bo zelo jasno določena pristojnost posameznih institucij in povezave z veljavno zakonodajo po posameznih resorjih. ZPND je civilni zakon, v katerem je lahko jasno določena prepoved – kaj pa se zgodi, ko jo človek krši?«
V praksi se je pokazalo, da ZPND ni usklajen z drugimi predpisi, zato se lahko zgodijo tudi absurdi. Denimo izrečena prepoved približevanja tako odrasli žrtvi kot otrokom, hkrati pa so, v drugem postopku, dovoljeni stiki otrok s povzročiteljem nasilja, na katere jih mora pripeljati žrtev.
Kaj imata skupnega mobitel
Odzivi na člen so bili za mnoge presenetljivi. Od povsem laičnih komentarjev, da »meni pa že ne bo nihče pameti solil, kako naj vzgajam svoje otroke«, do skrajnega banaliziranja, da »zdaj sinov in hčera ne bomo smeli poslati, naj odnesejo ven smeti ali naj pospravijo svojo sobo brez bojazni, da nas bodo prijavili na center za socialno delo«. Pa vprašanja, ali bomo smeli otrokom odstraniti klopa ali jih namazati s sončno kremo. In tudi pripombe, da učitelji učencem v razredu ne bodo smeli več jemati mobilnih telefonov.
Zakaj je ta deklaratorna prepoved telesnega kaznovanja otrok v javnosti naletela na tak odpor? »Ljudje smo pripravljeni narediti nekaj proti nasilju, dokler mislimo, da se to dogaja drugim, in dokler se mi ne počutimo slabo, ker smo kdaj tudi sami naredili kaj narobe. Telesno kaznovanje je posebno področje, saj je večina slovenskih staršev še pred kratkim trdila, da je to v redu. Vprašanje je, ali smo pripravljeni pogledati vase in se vprašati: Ali jaz delam nasilje? Moram tudi jaz nekaj spremeniti v svojem odnosu do otrok? So otroci res edina skupina, ki se jih v tej državi sme tepsti?« razmišlja Zabukovec Kerinova.
Klinični psihologinji in psihoterapevtki dr. Poloni Matjan Štuhec pa se zdi, da je odpor povezan s širšim družbenim dogajanjem, ki je zelo posebno, in tudi z dejstvom, da v Sloveniji ni več nobene avtoritete. »Odvzeli smo jo vsem. To, kar vidimo v odzivu laikov na zakon, je upor proti vsemu, kar ta država in družba predpisuje. Vprašanje je, ali ljudje, ki verbalno nasprotujejo telesni kazni, res tudi telesno kaznujejo. Mislim, da gre večinoma za upor proti predpisom države, ki posega neposredno v vsakdanje življenje družine in posameznika. Slovenci smo dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost. Kot bi to bilo stanje našega nacionalnega značaja.«
