Tiskane izdaje
Ljubljana - Kako zelo polariziran je odnos do prosilcev za azil in beguncev v slovenski družbi, kažejo odzivi, ki so se zadnje dni pojavili v javnosti - po eni strani je slišati glasove, da država celo preveč dobro skrbi zanje, po drugi strani pa nevladne organizacije opozarjajo na počasnost postopkov, ki ljudi spravlja v stisko.
Postopki priznanja mednarodne zaščite trajajo predolgo, in to le zaradi nizke storilnosti odločevalcev ministrstva za notranje zadeve (MNZ), so prepričani pri Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij - PIC, ki pristojne obtožuje, da s tem prosilcem za azil povzročajo hudo stisko, hkrati pa občutno dvigujejo stroške. »Od približno 300 ljudi, ki so na začetku leta 2017 v postopku mednarodne zaščite v Sloveniji, jih okoli 80 na prvo vsebinsko odločitev čaka že več kot šest mesecev,« pravijo pri PIC in poudarjajo, da je število prošenj pri nas trikrat manjše od trenutnega evropskega povprečja. Čakanje v negotovosti pomeni psihično trpljenje, ki se odraža v anksioznosti in depresiji. »Odločanje v razumnem roku bi znižalo ne le stroške dnevne oskrbe prosilcev, temveč tudi fiksne stroške. Če bi ministrstvo odločalo brez odlašanja, bi bilo prošenj precej manj od 300. Prenehale bi potrebe po ohranjanju izpostav azilnega doma v Logatcu in na Kotnikovi,« so prepričani pri PIC.
Po njihovem izračunu en odločevalec MNZ izda le eno odločbo in pol na mesec. »Kritični smo do navedb organov, s katerimi se ustvarja vtis, da je v Sloveniji zelo veliko migrantov in prosilcev za azil ter da so državne zmogljivosti zapolnjene. Zmogljivosti za nastanitev prosilcev za azil so blizu polne zasedenosti le zaradi izredno počasnega odločanja o njihovih prošnjah,« je dejal Miha Nabergoj iz PIC.
MNZ očitke nevladnikov zavrača. Postopki za mednarodno zaščito so med najzahtevnejšimi upravnimi postopki, ki jih lahko uspešno vodijo le javni uslužbenci z ustreznim znanjem in izkušnjami. Teh je zdaj devet.
Polovica jih kmalu odide
O vsaki prošnji se odloča individualno, pri čemer se upoštevajo subjektivni in objektivni elementi, so pojasnili na MNZ. Zagotavljajo, da je na ravni EU v povprečju le polovica postopkov za mednarodno zaščito končanih v šestih mesecih od vložitve. V Sloveniji pa je bil povprečen čas reševanja v letu 2016 110 dni, pri čemer niso upoštevani postopki, ki jih ustavijo, ker prosilca ni več v državi. Pri skoraj polovici rešenih zadev je bil postopek ustavljen, ker so prosilci odšli kmalu po prihodu v azilni dom, »vsekakor pa prej kot v enem mesecu, kar seveda ni posledica dolgotrajnega postopka«. Med vsemi prošnjami, kjer je bilo vsebinsko odločeno, je bilo 51 odstotkom na prvi stopnji ugodeno.
Hkrati se na MNZ sklicujejo še na revizijo računskega sodišča, ki je bila objavljena decembra lani in v kateri ugotavljajo, da je ministrstvo pri obravnavi prosilcev učinkovito ter odloča v skladu s predpisi. Več kot 98 odstotkov prošenj so na prvi stopnji rešili v manj kot šestih mesecih. Zaradi zapletenosti in dolgotrajnosti pridobivanja zadostnih dokazov in tehtanja pravilne odločitve teh postopkov ni mogoče poenostaviti.
Stanovanja za begunce ali pa tudi ne
Po drugi strani pa se MNZ in tudi ministrstvo za javno upravo (MJU) zadnje dni precej ukvarjata s pojasnjevanjem glede stanovanj, ki bodo na razpolago za najem ljudem s priznano mednarodno zaščito. To je v več krajih po državi povzročilo razburjenje in celo sklice izrednih sej občinskih svetov. Denimo v četrtek v Dravogradu, kamor je šel Boštjan Šefic, državni sekretar na MNZ, pojasnjevat, da država v Dravogradu nima v načrtu, da bi kogarkoli naselila v dve stanovanji, ki sta v njeni lasti.
Ko se je država v okviru evropskega solidarnostnega mehanizma zavezala, da bo do konca leta 2017 sprejela 567 prosilcev za azil, ki so v Italiji in Grčiji - kar je nekajkrat več, kot jih je obravnavala v zadnjih letih - sta v izvedbenem načrtu za njihovo premestitev ministrstvi za javno upravo in za notranje zadeve z razpisom iskali stanovanja, ki bi jih ti ljudje lahko najeli po pridobitvi statusa. S tem naj bi jim predvsem pomagali pri integraciji v slovensko družbo.
Posebna skupina za izvedbo premestitve je kot primerna ocenila 46 praznih stanovanj v lasti Republike Slovenije, in 45, ki so jih v najem ponudili zasebniki ali pravne osebe. Ta zadnja so primerna za naselitev, stanovanja v lasti države pa trenutno še ne. V njih so bila izvedena le obnovitvena in manjša investicijska dela. Prah pa je dvignil predvsem pred dvema mesecema objavljeni razpis za opremo 18 od teh stanovanj (med drugim televizor z diagonalo najmanj 81 centimetrov, steklokeramične plošče, pralni stroj do pet kilogramov), o katerem so mediji poročali v zadnjih dneh. Na MJU so nam pojasnili, da bodo, če bo interes za vselitev, stanovanja uredili in jih bo lahko najel tako begunec kot zaposleni v državni upravi ali druga fizična oseba. Kdorkoli bo, bo seveda plačeval najemnino. Oprema, za katero je potekal razpis, pa je, po njihovih pojasnilih, po standardih vladne stanovanjske komisije in spada v nižji srednji razred.
Begunci, torej tisti, ki jim je Slovenija priznala status po ženevski konvenciji, imajo namreč enake pravice kot slovenski državljani, z izjemo volilne pravice. Ustava določa, da ima vsak pravico, da se prosto giblje in si prosto izbira bivališče, kar velja tudi za osebe z mednarodno zaščito, opozarjajo na MNZ. Te so upravičene do nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu največ 36 mesecev od pridobitve statusa.
