Kršitve koalicijske pogodbe, kodeksa in tudi prisege

Mramor naj bi ravnal po svoji vesti, krepil ugled in zaupanje, deloval naj bi zakonito in častno. Vse to je zapisano, na papirju.

Objavljeno
19. januar 2016 20.56
Rok Kajzer
Rok Kajzer
Ljubljana – Septembra 2014 je Dušan Mramor ob prisegi pred poslanci izpustil tri besede. Bile so »da bom ravnal«, nadaljevale pa so se »po svoji vesti«. Takrat se je temu reklo lapsus, danes je ta napaka dobila povsem nov, simboličen pomen. Prisege Mramor ni spoštoval.

Nima pa težav z obljubami, prisegami in dogovori le minister, ampak tudi premier Miro Cerar, ki je breme javno hudo poškodovanega finančnega ministra vzel na svoja pleča. Če bi bili zelo natančni, je Cerar, ko je vlado dodatno obremenil z odločitvijo, da odstopa ne sprejme, kršil koalicijsko pogodbo. Ta med drugim določa, da je »glavno poslanstvo te vlade povrnitev zaupanja ljudi v državo in njene temeljne stebre«. Še več, da bi Slovenijo utirili na pravo pot, so koalicijski partnerji ugotovili, da je čas za »novo politično vodstvo, ki bo znalo prebuditi pozitivne vrednote za skupno dobro« in ki bodo »odražali veliko odgovornost«.

»Prav zato je poleg vsebine tudi personalna sestava te vlade konstruktiven rezultat posameznikov, ki so s svojim dosedanjim delom upravičili zaupanje ljudi in so s svojim dosedanjim ravnanjem spoštovali vrednote in načela tega koalicijskega sporazuma ...« še piše v pogodbi. Da so akti, pod katere se podpisuje sedanja vlada in ki jih je tudi sama sprejela, le mrtva črka na papirju, dokazuje tudi etični kodeks funkcionarjev v vladi, ki ga je vlada sprejela – pred dobrim mesecem.

Nesrečni kodeks in KPK

Da naj ga premier še enkrat prebere, je javno že pozvala Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), saj da etični kodeks zahteva najmanj uradno opredelitev vlade do problematike in kršitev, ki jih je ugotovil pristojni inšpektorat pri izplačevanju dodatka za pripravljenost. Dodali so, da se upoštevanje visokih etičnih načel od funkcionarjev pričakuje ne samo pri izvrševanju njihove funkcije, temveč v vseh njihovih ravnanjih v času opravljanja funkcije in tudi pred tem.«

Vlada se je ob sprejetju kodeksa sklicevala tudi na prisego ministrov s pojasnilom, da »želi vlada s sprejetjem kodeksa še posebno poudariti zavedanje o odgovornosti vladnih funkcionarjev ter se na ta način zavezati k spoštovanju dodatnih etičnih standardov«.

Kodeks govori o zakonitosti, časti, krepitvi ugleda in zaupanja javnosti, navaja pa tudi standard, ki se imenuje »funkcionar kot zgled«.

Pred volitvami tako, danes ...

Da se znajo razlikovati besede pred volitvami in po njih, je, tako kot njegovi predhodniki, dokazal tudi Cerar. V njegovem štabu so pred volitvami na vprašanje, kaj dobijo volivci, če glas zaupajo SMC, odgovorili: »Pravno državo in spoštovanje etičnih standardov.« V intervjuju za Mladino pred volitvami je Cerar med drugim govoril o morali in etiki. Poudaril je, da mora »politika temeljiti na vrednotah, kajti v nasprotnem primeru družba propade«.

Ko je govoril o anomalijah v času tranzicije, je dejal tudi: »Hkrati so obdobje prehoda izkoristili nekateri vplivni posamezniki, ki so sistemske pomanjkljivosti ali pa ves sistem obrnili v svoj prid ter si s tem na račun drugih neetično krepili ekonomsko in družbeno moč.« Prav v Mramorjevem primeru, ko je še vodil ekonomsko fakulteto, govorimo o tem dejanju, torej o »obračanju sistema v svoj prid«.

Abolicija za Erjavca

Cerar si je s popolno obrambo finančnega ministra (in dvojnimi merili, če omenimo le primer ministra Janka Vebra), precej otežil mandat. Premier kot Slovenec, ki ne jamra, ampak išče rešitve, si je neukrepanje pri ministrih očitno postavil kot – rešitev. Z abolicijo Mramorja si je nedotakljivost pridobil tudi »minister na odstrelu« Karl Erjavec, čeprav tudi on predstavlja utež tej vladi.

Podpora vladi kaže, da je javnost (ministrske) spodrsljaje in napake tolerirala na začetku mandata, ko jih je pripisovala porodnim težavam novega obraza v politiki. To se je končalo lani poleti, ko je na padanje podpore začela vplivati arbitražna afera, pokopavati pa so jo pomagali premierova in vladna ravnanja ob begunski krizi (ter s postavitvijo rezilne ograje) in s tem povezan spor s policisti ter pritiski drugih sindikatov.

Cerarjeva »rešitev«

Pod črto so ministri, ki vlado potiskajo navzdol in bi skladno z javno znanimi, a očitno prilagodljivimi merili ministrskega predsednika morali oditi (v neuradno napovedani, a nikoli izvedeni rekonstrukciji), tako postali del te famozne Cerarjeve »rešitve«. Zato ne čudi Erjavčeva izjava, ki je z veseljem podprl premierovo podporo Mramorju. Je pa Tina Štrafela, svetovalka premiera za odnose z javnostjo, na twitterju pojasnila namen Cerarjevega gesla s ponedeljkove novinarske konference: »Ta napis je naša prihodnost. Če bomo šli v to smer, gremo v boljšo prihodnost.«



Iskanje zunanjega sovražnika

Cerar je včeraj že začel preusmerjanje pozornosti. V pismu članstvu SMC je dramatično zapisal, da je vlada »ta hip napadana vsepovprek in s strani najrazličnejših etabliranih in drugih družbenih institucij in skupin« in da je »v resnici napadana naša stranka SMC«. SMC je domnevno »močno vznemirila« tiste, ki so se v preteklih letih nepošteno bogatili na račun državljanov. Zato »sprožajo mnoge neutemeljene kritike in nas od vsepovsod napadajo«.

Kako je ta zarota povezana z nezakonitim izplačevanjem dodatkov za stalno pripravljenost dvema ministroma in univerzitetni »eliti«, ki smo ga razkrili v Delu?