Le en slovenski poslanec EP nasedel lobistom pod pretvezo

Ljubljana – Če sledimo uradnim podatkom, dejavnost, kot je lobiranje, skoraj ne obstaja. KPK je v poročilu za leto 2013 objavilo, da je le en slovenski poslanec evropskega parlamenta (EP) prijavil lobistični stik, pa še pri tem se je izkazalo, da v tem primeru stiki niso imeli značilnosti lobiranja.

Da so evropski poslanci pod izjemnim pritiskom mamljivih ponudb, dokazuje primer nekdanjega poslanca stranke SD Zorana Thalerja. Novinarji Sunday Timesa so leta 2011 pod pretvezo, da so lobisti, ponudili nekaterim poslancem finančno spodbudo, če bi v parlamentarno proceduro vložili amandmaje v korist določenim podjetjem. Thalerja so pri tem posneli, nato je bil prisiljen odstopiti kot poslanec, slovensko tožilstvo pa je sprožilo preiskavo. Izkazalo se je, da roka pravice melje počasi, a zanesljivo: Thaler je bil obsojen na dve leti in pol zaporne kazni. Sodišče mu je še zapovedalo plačilo kazni v višini 32.500 evrov in prepoved opravljanja javnih funkcij v prihodnjih petih letih.

Evropska poslanka Tanja Fajon (S & D/SD) pojasnjuje, da pri svojem delu nima veliko stikov z lobisti, ker ni bila poročevalka v zakonodajnih svežnjih, na katerih bi se lomila finančna kopja. »Sestanke z lobisti sem vedno opravila v poslanski pisarni ob navzočnosti svojih asistentov. Od lobistov nisem dobila nespodobnih ponudb, strogo sem zavračala tudi povabila na poti, ki jih ni financiral EP,« pravi Fajonova. Lobiranje kot tako ni sporno, dodaja, dokler gre za transparentno predstavitev stališč ali dokler poslanci vedo, koga konkretno predstavljajo lobisti. Fajonova pojasnjuje, da se je EP s tem po številnih aferah intenzivno ukvarjal, saj je sprejel etični kodeks in skupaj z evropsko komisijo sestavil register lobistov.

Tudi Jelko Kacin (LDS/ALDE) pojasnjuje, da pri svojem delu ni imel veliko opraviti z neposrednim industrijskim lobiranjem. Ker se bolj ukvarja z zunanjepolitičnimi temami, so se pri njem po navadi ustavljali veleposlaniki držav pri EU, vendar vedno v navzočnosti asistentov. »Razumljivo je, da poskušajo predstaviti svojo plat zgodbe. Z njimi se sestajam v prostorih EP ali v pisarni v navzočnosti asistentov. Ko so njihove metode sumljive, sestanek odklonim in zgodba se konča pri mojih asistentih, kot sem to že naredil v primeru Azerbajdžana,« pojasnjuje Kacin.

Na drugih področjih, denimo v zakonodaji o sociali, zaposlovanju ali prometu, se pri evroposlancih ustavljajo predstavniki sindikatov ali industrije. Kacin pravi, da pri lobistih najprej preverijo, ali so v registru preglednosti ter ali imajo konkretne in argumentirane predloge, ki se nanašajo na aktualne parlamentarne procedure. »Če ta dva pogoja ne izpolnjujejo, sestanek zavrnem. Če pa je vse v redu, se z lobisti sestajam v prostorih EP v navzočnosti asistentov, in če se z njihovimi argumenti osebno strinjam in niso v nasprotju s smernicami moje politične skupine, ustrezno ukrepam. Takrat tudi javno povem, kot sem to storil v primeru priporočil združenj kabinskega osebja,« predstavlja svoje izkušnje z lobisti Jelko Kacin.