Klara Škrinjar,
Zoran Potič, notranja politika
Ljubljana – Po predčasnih volitvah in izvolitvi vlade so se politične strasti umirile. Desnica je na oblasti, čeprav ni tako kazalo, levica je pristala v opoziciji. Medtem ko se bo desnica ukvarjala z vladanjem, bo imela levica veliko več časa za prestrukturiranje in osmislitev svojega položaja.
Politične akterje sili v to nekaj razlogov. Prvi je, da levici ni uspelo sestaviti vlade, drugi pa, da je po treh letih oblasti vlade Boruta Pahorja ostala idejno izčrpana in kadrovsko oslabljena.
Pozitivna Slovenija (PS) je kljub zmagi na nedavnih volitvah še vedno velika neznanka. Pred nadomestnimi županskimi volitvami je zdaj ključno vprašanje, ali si lahko slovenska levica privošči izgubo Ljubljane. Verjetno ne, zato se bo Janković najbrž podal na županske volitve.
Drugo pomembno vprašanje je iskanje političnih zaveznikov. Kakšen odnos bodo v PS vzpostavili s SD: rivalski, tekmovalni ali »na nož«? Bodo v PS le gradili svoje omrežje po Sloveniji ali pa se bodo ponudili kot povezovalni element, ki bi lahko pritegnil k sodelovanju zunajparlamentarne stranke, kot so LDS, TRS, DSD, SMS in morda tudi Zares? Bi lahko postala PS nekakšen tretji blok med desnimi in levimi političnimi silnicami?
Prenova po dveh tirih
A zgodovinar dr. Janko Prunk je kritičen do umeščanja PS na levico. Zanj je za prihodnost levice ključna prenova SD pod vodstvom Boruta Pahorja. SD je zdaj po njegovem osvobojena stare navlake, kar je dobra podlaga, da se razvije v moderno evropsko socialdemokratsko stranko. »Vsi tako imenovani strici iz ozadja so podvomili v edinega pravega socialdemokrata, morda pa politično le premalo 'prefriganega' in premalo avtoritarnega Pahorja in stavili na nekoga, ki mu po absolutno nobenih kriterijih ne moremo pripisati niti malo levičarskega političnega nazora. Velik stadion zgraditi ni levičarsko. Stranka Zorana Jankovića se resda lahko profilira malce bolj levo, a mora to povedati – skozi odnos do kapitala in odnos do dela.«
Sicer pa po zelo slabem obdobju, z izjemo nekaterih pohvalnih poskusov, kot so bili denimo Svetlikovi predlogi reform, slovenska levica potrebuje rekonstrukcijo, poudarja tudi predsednik Liberalne akademije dr. Darko Štrajn, a na podlagi dolgoročnejših idej in ne le na podlagi ponudbe medijsko »zanimivih osebnosti«. »Skupaj s pričakovano prenovo evropske levice bo treba računati na novo formulo države blaginje in družbene enakosti, ki se opira na participativno demokracijo in kulturno odprtost.«
»Ker si strank ni mogoče kar tako sproti izmišljati, bi zdaj bil čas za politični proces rekonstrukcije levice, kar bi pomenilo, da bi hkrati s temeljito inventuro ugotovili, koliko je še potenciala v sedanjih strankah.« Po Štrajnovem mnenju je bila del kompleksnega problema levice tudi neuspešna menjava generacij. »Prehod od vodstvenih struktur, ki so jih vendarle proizvedle ideje demokracije in človekovih pravic, k voditeljem, ki so politiko razumeli predvsem kot karierno področje, pač ni preveč uspel in je dodatno prispeval k nerazvidnosti razlike med levico in desnico – pa čeprav se je ta ohranila bolj, kot se zdi na prvi pogled.
Če ideje emancipacije spet dobijo pomen, vidim dva tira novega usposabljanja levice z redefinicijo SD in temeljno definicijo Pozitivne Slovenije na eni strani ter z rekonstrukcijo in s povezovanjem trenutno zunajparlamentarnega spektra strank na drugi strani.«
Treba je spodkopati temelje
Zgodovinar dr. Božo Repe pravi, da bi leve stranke morale najti odgovor na povsem novo socialno strukturo družbe, a s »klasičnim« zagovarjanjem sociale, in hkrati upoštevati posebnosti majhne slovenske družbe, v katero ni mogoče mehanično prenašati ne »blairovskih« in ne nemško-francoskih »kompozicijskih« modelov. »Potencial na levici je močan, tudi intelektualno, a razdrobljen. Odprto je, kako se bo naredila Pozitivna Slovenija, ki bi morala delati dolgoročno in narediti močno strankarsko mrežo na liberalnih idejah in z veliko notranjo demokracijo, sicer bo le antipod janšizmu. Vzgajati bi morala bodoče voditelje, dolgoročno bi se tudi morala povezati s SD.«
Na vprašanje, kako bi si levica lahko na novo zgradila identiteto in našla svoj prostor v slovenski politiki, pa nam je direktor Mirovnega inštituta dr. Lev Kreft odgovoril, da politična spretnost ni, da si izbiraš tisto, česar nimaš, ampak da znaš iz tistega, kar imaš, narediti najboljše, kar se da. »Marxov simbol ni človek z bombami, ampak krt, ki spodkopava temelje. Danes je treba spodkopati temelje levice, da bo kaj novega zraslo.«
Pahor v spopad na levici?
Izjemno pomembna dilema pa se poraja še v okviru letošnjih predsedniških volitev: bo levica nastopila s skupnim kandidatom? Spomnimo, poraz vladavine SDS v prvem mandatu se je začel nakazovati z zmago Danila Türka in porazom desnega kandidata Lojzeta Peterleta. Na tej točki vstopi v igro SD oziroma njen predsednik Borut Pahor. Leta 2007 se je odrekel želji, da bi kandidiral za predsednika države, in je namesto tega SD vodil do zmage na parlamentarnih volitvah. Po več kot triletni agoniji na političnem Olimpu in porazu na predčasnih volitvah se je zdela Pahorjeva politična prihodnost zapečatena. Zadnje raziskave javnega mnenja nakazujejo, da je javnost Pahorju veliko oprostila le nekaj mesecev po volitvah.
Socialni demokrati so se znašli pred dilemo, ali ne bi bilo smiselno po 15 letih poiskati novega predsednika stranke. S tem tvegajo izgubo nekaj popularnosti zaradi Pahorjeve karizme, na drugi strani pa upajo na dolgoročno vzpostavitev nove SD, brez notranjih antagonizmov med politikami, ki koketirajo z neoliberalizmom ter sodobnim razumevanjem časa in prostora, v katerem sta se znašli Slovenija in Evropa.
Na zadnjih predsedniških volitvah sta Pahor in SD podpirali Türka. Če se bo Pahor odločil za predsedniško tekmo, se zastavlja zanimivo vprašanje, zakaj SD tokrat ne bi mogla podpreti sedanjega predsednika, če se odloči znova kandidirati.