Tiskane izdaje
Ljubljana - V soboto se bodo Stranka za trajnostni razvoj (TRS), Demokratična stranka dela (DSD) in Iniciativa za demokratični socializem (IDS) – zadnja se bo kot stranka sicer uradno oblikovala teden dni pozneje, 8. marca – na kongresu povezale v koalicijo Združena levica. O nastajanju in ciljih nove levice smo se pogovarjali s predsednikoma TRS in DSD, nekdanjim varuhom človekovih pravic Matjažem Hanžkom in nekdanjim državnozborskim poslancem Francem Žnidaršičem, ter predstavnikom IDS, direktorjem Inštituta za delavske študije Luko Mesecem.
Podprl jih bo sirizin Cipras
Koalicija se bo prvič preizkusila na volitvah v evropski parlament. Če jim bo uspelo dobiti kakšnega poslanca, se bo pridružil poslanski skupini Združena evropska levica/Nordijska zelena levica, ki ima v evropskem parlamentu zdaj 35 sedežev. Na kongres jih bo prišel podpret eden najvidnejših evropskih politikov, vodja koalicije grških levih strank in gibanj Siriza Aleksis Cipras; ta bo tudi kandidat evropskih levih strank za predsednika evropske komisije na majskih volitvah v evropski parlament.
V Združeni levici ne bodo samo tri stranke, njen četrti gradnik bodo nepovezani posamezniki ali skupine – na primer vstajniki in nevladne organizacije –, ki se zavzemajo za iste cilje, vendar iz različnih razlogov nočejo biti člani strank. O nadaljnjem sodelovanju se bodo člani koalicije odločali po evropskih volitvah.
Po vstajah
Povezovanje nove levice se je začelo že pred več kot letom, po obdobju največjih vstaj, ki so odnesle mariborskega župana Franca Kanglerja in pripomogle k odstavitvi premiera Janeza Janše. Po besedah predsednika TRS Matjaža Hanžka so sami vstaje vseskozi podpirali, vendar so se zavedali, da je samo biti proti vsemu premalo za korenite spremembe v družbi. Zato so na pogovore o sodelovanju povabili številne skupine; pokazalo se je, da imajo najbolj podobne poglede z DSD in IDS.
Predsednik DSD Franc Žnidaršič nam je povedal, da so se največ pogovarjali s TRS, potem tudi z IDS. Ugotovili so, da imajo tako podoben program, da večjih težav za sodelovanje ni. Že od začetka vstaj so se o sodelovanju s številnimi skupinami, ki so na njih sodelovale, pogovarjali tudi člani Delavsko-punkerske univerze in Neposredne demokracije zdaj!, iz katerih je nastala IDS. Idejo, da je socializem alternativa kapitalizmu, so si delili predvsem s TRS in DSD. Tako so se odločili za koalicijo za evropske volitve.
Nesprejemljiva ponudba Solidarnosti
Koalicija Združena levica pravzaprav ni zveza vstajniških gibanj. DSD namreč deluje od leta 2010, TRS pa od leta 2011. Tudi IDS ni čisto sveža vstajniška skupina, saj je bila njen temelj Delavsko-punkerska univerza, ki deluje od leta 1997. Morda je to eden od vzrokov, da se niso povezali s prvo stranko, nastalo po vstajah, Solidarnostjo. Drugi vzrok, da ni sodelovanja med omenjenimi skupinami, je gotovo ta, da se je Solidarnost sama oklicala za liberalno, in ne socialistično stranko.
Tretji vzrok je denarni. V Solidarnosti so namreč TRS in DSD dali ponudbo, ki sta jo stranki zavrnili kot nesprejemljivo, da se namreč razpustita in se jim pridružita. S tem bi TRS izgubila približno 7000 evrov na mesec, kolikor jih dobiva iz proračuna za glasove na državnozborskih volitvah leta 2011, nekaj malega pa bi na račun občinskih svetnikov izgubila tudi DSD. Nova levica bi tako v leto evropskih in lokalnih volitev ter v leto 2015, ko bodo, če ne bodo že prej, na vrsti državnozborske volitve, krenila popolnoma suha.
Nov sistem
Vse tri stranke – IDS se bo uradno v stranko preoblikovala 8. marca – se zavzemajo za nov družbeni sistem. Hanžek pravi, da proti parlamentarni demokraciji nimajo nič, bolj jih moti kapitalizem. V demokratičnem ekološkem socializmu, ki je njihov cilj, bi vsaj v začetnem obdobju veliko lastnine ostalo v zasebnih rokah. Vsekakor pa so v TRS prepričani, da ključna industrija in ključni naravni viri ne smejo biti v zasebni lasti.
Poleg tega se zavzemajo za uvajanje delavskega samoupravljanja. Delavci morajo imeti besedo pri upravljanju podjetij, saj je sedanja oblika kapitalizma, ko so samo mezdna delovna sila, pripeljala gospodarstvo do popolnega kraha. Po Hanžkovih besedah je kapitalizem v tej obliki preživet, majhni popravki ga ne bodo rešili. Rešitev je samo začetek radikalne spremembe družbenega sistema.
Hanžek je prepričan, da je nova levica nujna, ker obstoječe stranke, ki se »samopoimenujejo levica, nimajo z levico nobene zveze. Te stranke so v zadnjih treh desetletjih popolnoma zanemarile svoje zgodovinske cilje – boj za pravice delavcev, proti neenakosti, za čim manjše razlike v družbi. Začele so podpirati neoliberalne ukrepe. Tudi v Sloveniji med desnico in samopoimenovano levico ni skoraj nobenih razlik. Razen tega, da eni zagovarjajo domobrance, drugi partizane in da so eni proti istospolnim porokam, drugih pa ne motijo. Ves njihov kulturni boj je samo predstava, v kateri ljudem kažejo domnevne razlike, vodijo pa enako politiko.«
Cilj Združene levice je tudi, da bi z zavezniki iz drugih evropskih držav kar največ prispevali k preoblikovanju Evropske unije. Da bo EU s svojo politiko služila ljudem, ne kapitalu, bankam in njihovim lobijem. Pri tem je Hanžek opozoril, da mediji njihovo držo napačno interpretirajo kot nasprotovanje Uniji. Dejal je, da so proti takšni EU, kot je zdaj; če se ne bo spremenila, bo tako ali tako propadla, pa če so oni evroskeptiki ali ne. Cilj je torej socialistična Unija, socialistična Evropa.
Zahteva po koncu varčevalne politike EU
Vodja DSD Žnidaršič je tem ciljem dodal še zahtevo za več oblik neposredne demokracije, kot jih je zdaj, ko imamo samo referendum; na primer obvezno obravnavo peticij v državnem zboru in elektronske volitve. Na gospodarskem področju so že leta 2011 opozarjali na nepravično delitev ustvarjenega, kar je pripeljalo do sedanje krize. Za večjo pravičnost pa je v podjetjih nujna udeležba delavcev pri dobičku, soupravljanje in delavsko solastništvo. Čez kapitalizem v DSD niso čisto potegnili križa, vsaj ne takoj. »Če se kapitalizem ne bo zelo hitro spremenil v ureditev s človeškim obrazom, smo za to, da se ta družbeni red ukine. Dolgoročno pa tako ne more preživeti,« je prepričan Žnidaršič.
Zelo konkreten je bil glede zahtev Združene levice za evropske volitve Mesec: konec varčevalne politike v EU, Evropska centralna banka mora poskrbeti za rešitev dolžniške krize, za katero je glavna krivka, treba je zagnati program za gospodarsko prenovo, nujni sta okoljska preobrazba in demokratizacija zdaj globoko nedemokratične EU. »O naših življenjih ne smejo več odločati neka bruseljska tehnokracija in lobiji, ampak je treba vzpostaviti institucije, v katerih bomo glavno besedo dobili prebivalci Unije.«
Prva v vrsti reform mora biti obrat v razmerju moči med evropsko komisijo in parlamentom. Zadnji je zdaj samo posvetovalno telo, po besedah Meseca pa bi moral dobiti odločevalsko moč. Ob tem bi morali poskrbeti za varovalke, kot sta možnost odpoklica poslanca, če dela slabo, in obvezna obravnava peticij z določenim številom podpisov kot zakonodajno pobudo. Poleg tega se zavzemajo za drastično znižanje plač evroposlancev.
Vprašanje let in hitrosti
Če imajo stranke toliko skupnega, je seveda na mestu vprašanje, zakaj se ne združijo oziroma zakaj so sploh ustanavljali posebne politične skupine. Zakaj se torej Hanžek s somišljeniki leta 2011 ni pridružil DSD, ki jo je Franc Žnidaršič ustanovil leta 2010, in zakaj podporniki demokratičnega socializma ustanavljajo IDS, če bi se lahko pridružili kateri od teh dveh strank? Zdi se, da gre tudi za generacijsko vprašanje.
Ker je bil Žnidaršič kot ustanovitelj DSD prej član upokojenske stranke Desus, je bila vsaj na začetku večina članov njegove stranke upokojencev. Najprej je bilo članov približno 1600, po volitvah 2011, ko se DSD ni uspelo uvrstiti v državni zbor, pa se je njihovo število nekoliko zmanjšalo. Zdaj, tako nam je povedal Žnidaršič, članstvo spet narašča, vendar se stranki pridružujejo tudi pripadniki srednje generacije in mlajši.
Postopen prehod v združitev
V TRS so se zbrali v glavnem pripadniki srednje generacije. Imajo 485 članov in približno 540 simpatizerjev, ki se za članstvo za zdaj niso odločili. V Gibanju za trajnostni razvoj, ki je s stranko tesno povezano, pa je 525 članov.
V IDS, ki se še ni oblikoval v stranko, seveda še nimajo pravega registra članov. Nedvomno pa gre pri njihovih podpornikih za mlajšo generacijo; v velikih parlamentarnih strankah bi najbrž spadali v podmladke, od katerih sta najbolj znana Mladi forum pri socialnih demokratih in Slovenska demokratska mladina pri Janševih demokratih. Glede števila nam je Mesec povedal, da imajo približno 3000 podpornikov. Ker jih je večina izrazila podporo prek interneta in ker so mladi politično bolj pasivni, bo pravi test njihovega dosega pridobivanje članov po ustanovitvi stranke 8. marca.
Eden od razlogov, zakaj se stranke ne bodo kar takoj zlile v eno, je tudi vprašanje hitrosti, s katero hočejo doseči preobrazbo iz sedanje družbene ureditve v demokratični socializem. Tudi Hanžek nam je priznal, da imajo glede tega različne poglede, saj hočejo nekateri hiter, radikalen prehod, nekateri postopnejšega. Kakšni bodo konkretni koraki, se bo pokazalo v prihodnosti.
Med smelostjo
Kot pravi Žnidaršič, se ne borijo za oblast, ampak za razmere, v katerih bi prevladala solidarnost, obstajala pravična delitev in v katerih bi ljudje živeli normalno. Hočejo pokazati, da nova levica – najbolj znani predstavnici sta druga najmočnejša parlamentarna stranka v Grčiji Siriza in tretja največja stranka v nemškem državnem zboru Die Linke –, ki v sočlanicah Evropske unije hitro raste, obstaja tudi v Sloveniji.
Po prepričanju Meseca na evropske volitve ne gredo toliko zaradi samega rezultata, ampak da bi v Sloveniji spet vzpostavili levo, socialistično politično pozicijo, da bi sodelovali v koaliciji, v kateri bodo poskušali zbrati vse napredne posameznike in skupine v državi, in da s kampanjo zgradijo mrežo aktivistov na terenu. Ta bo začetek socialističnega gibanja v Sloveniji.
V IDS so namreč prepričani, da lahko socializem gradijo predvsem množice, in ne predstavniki v parlamentih. Na terenu je nujno imeti veliko aktivnih ljudi. Svetel zgled jim je socialna demokracija v 19. stoletju, ko je bila še revolucionarna in je poskušala na vseh ravneh življenja in delovanja biti nosilka sprememb. Ustanavljala je svoja športna društva, imela intelektualno produkcijo in kulturna društva. »Novo družbeno organizacijo je gradila že znotraj stare,« je razložil Mesec.
