Tiskane izdaje
Še pred letom dni se je prisega aktualnega ameriškega predsednika zdela neverjetna, zdaj pa kaže na očitne razpoke v delovanju vladajočih elit in tradicionalnih medijev. Nezaupanje liberalnim vrednotam po brexitu in uspehi radikalno desničarske politike v Evropi so po zmagi Donalda Trumpa tako prerasle v paniko pred »koncem sveta, kot ga poznamo«.
Za povečavo kliknite na fotografijo.
Nacionalistična, rasistična, demagoška in druga skrajna prepričanja voditelja najpomembnejše vojaške in gospodarske velesile so v popolnem nasprotju s temelji povojne ureditve sveta. Zahod je zadnjih 70 let temeljil na vrednotah liberalizma, ki so v ospredje postavljale enakopravnost kot osnovo družbenega napredka. Poudarjale so pomembnost krepitve demokracije, proste izmenjave blaga, varnosti, svobode govora in tiska. Po padcu berlinskega zidu se mu je pridružil še nekdanji komunistični vzhod.
A tradicionalna politika na obeh straneh Atlantika se je v zadnjih dvajsetih letih izpela, razmišlja Andraž Zorko iz družbe za javnomnenjske raziskave Valicon. »Politične stranke so postajale vse bolj zbirokratizirane, zapletale so se v lastne razprtije in zaradi potez globalnih institucij postajale vse bolj podobne druga drugi.«
Napake vladajoče elite je pred skoraj desetletjem razkrila svetovna gospodarska kriza, zaradi nje pa so se v imenu vitkejše države socialno-ekonomske razlike med privilegiranimi in množicami še poglobile. »Ljudje iz delavskega in večine srednjega razreda je ostalo brez dela, nove generacije pa brez prave perspektive. Pristali so na družbenem robu in izgubili zaupanje v obstoječo demokracijo,« razlaga dr. Tomaž Deželan z ljubljanske fakultete za družbene vede. Radikalne stranke so v takšnih razmerah postale privlačne, ker zavračajo politične razrede in obljubljajo odrešitev.
Skrajne ideje vodje Nacionalne fronte Marine Le Pen v Franciji, svobodnjaka Norberta Hoferja v Avstriji in Geerta Wildersa na Nizozemskem ter desničarskih vlad vzhodne Evrope so množični prihodi prebežnikov le še okrepili. Povečevanje neenakosti, za katero je v ZDA odgovornih več generacij demokratskih in republikanskih politikov, pa je čez lužo spretno izkoristil Donald Trump.
»Izvolili so ga, ker so demokrati na čelo postavili koruptivno Hillary Clinton, ki pooseblja ameriški establišment. Četudi za ceno Trumpa,« meni Zorko. Obstoj liberalizma, ki so ga »krasile« svoboščine, je elita z napačnimi potezami postavila v negotovost.
Krivi so mediji
Pomemben dejavnik preoblikovanja politike je tudi razvoj moderne tehnologije, ki je v zadnjih letih omogočila razcvet družbenih medijev. Državljani lahko danes dostopajo do brezplačnih informacij, ki so nepreverjene, nekatere celo lažne, vendar takojšnje. Tradicionalni mediji v dirki za potrošnike in posledično oglase proizvajajo vse bolj vsebinsko prazne vsebine, razmišlja Deželan: »Ljudje si v poplavi nasprotnih in prenagljenih informacij ne morejo ustvariti predstave o tem, kaj je res. Ne razumejo več, za kaj gre, zato je z najbanalnejšimi, najbolj trivialnimi tezami in izjavami, kot so Trumpove, do njih lahko prodreti.«
Več kot 80 odstotkov ameriških medijev je podprlo Hillary Clinton, pri čemer so bili prepričani, da je samo svet, kot ga vidijo oni, pravilen. »Tiste, ki se z njihovimi prepričanji niso strinjali, so zasmehovali. S tem so privolili v Trumpovo igro in ga spodbujali. Šele tik pred koncem volilne tekme so začeli preverjati dejstva,« je kritičen Zorko. Tako so krepili jezo intelektualne elite, ki ima establišmenta dovolj. Ta ni volila nobenega od omenjenih kandidatov, revnejši sloji pa so se s Trumpom identificirali: »Ko so se mediji iz Trumpa norčevali, so blatili tudi njih. Niti pomislili niso, denimo, na to, da seksizem vseh žensk ne moti tako, kot so to prikazovali. Pozabili so tudi, da glas žensk ne pomeni samodejno glasu za Clintonovo.«
Glas za Trumpa je tako postal družbeno nezaželen odgovor v anketah ali komunikaciji. »Kot pri brexitu, hrvaških volitvah in ne nazadnje pri referendumu o družinskem zakoniku pri nas, kjer je kazalo, da bo rezultat izenačen, so bile ankete pristranske. Zdelo se je, da moraš popolnoma brez pomislekov biti za, da boš v družbi veljal za naprednega. To je nasprotnike samo še bolj spodbudilo,« razmišlja Zorko.
Največja nevarnost: vzhod
Vendar dogajanja v ZDA ne moremo preprosto enačiti z dogajanjem v Evropi, ki ima dva pola. Zahod ima dolgoletno tradicijo parlamentarne demokracije, medtem ko je možnost za uspeh skrajne politike na vzhodu zaradi sovjetskih korenin po Zorkovem mnenju precej večja. Tudi pri nas demokracije nikoli nismo zares ponotranjili, meni: »Še zdaj iščemo drugega Drnovška. Ne nazadnje so Jankovića in Cerarja volivci izbrali, ker so želeli nekoga, ki jih bo vodil.«
Po padcu zaupanja v politiko novi in hkrati kredibilni kadri niso pripravljeni sprejeti bremena vodenja vlade. Janezu Janši bo pred parlamentarnimi volitvami tako spet kazalo na zmago, napoveduje Zorko. »Volivci bodo gledali, kdo mu sledi. To bosta verjetno SMC ali SD z Židanom na čelu. Ta ima več možnosti za uspeh, saj se bo Cerar žiga neodločnosti kljub očitnemu trudu težko znebil.«
Aleš Primc, ki po uspehu na treh referendumih – nazadnje pred dobrim letom – snuje stranko, se bo v parlament verjetno uvrstil, pravi: »Bolj kot bo imel skrajna stališča, manj možnosti bo imel za uspeh. Tipičen slovenski volivec je namreč svobodno misleči, ampak v svojih koreninah nazadnjaški. Daleč od tega je, da bi vsi, ki so na referendumu glasovali proti, samodejno glasovali zanj.«
Kako naprej
Uspeh novega voditelja ZDA je zadnje opozorilo za politično elito, da mora politiko začeti razumeti v njenem bistvu – pripravi odločitev, ki učinkujejo na to, kako živimo, nikakor pa ne kot cikla štiriletnega preživetja, ustrahovanja državljanov in strankarskega ideološkega boja, je jasen Deželan.
Nujna je krepitev izobraževanja o relevantnih družbenih vprašanjih, pomembnosti kredibilnega novinarstva in medijev. Ti morajo z nevladnimi organizacijami, univerzami in uglednimi posamezniki vladajočim nenehno gledati pod prste, okrepiti pomembnost dejstev in javnost opozarjati na varovanje človekovih pravic.
Odgovornost pa je tudi individualna, opozarja Deželan: »Vsakdo mora sprejeti, da demokracija sama po sebi nikakor ni raj. Država namreč ni odgovor na vse naše težave, ampak potrebuje treznega, izobraženega državljana. Odgovornost svobodno mislečih je, da stopijo iz vsakodnevnega udobja, gredo na volišča in obkrožijo kandidata glede na rezultate, ne pa zaradi barve kravate in nastopaštva. Samo odpor in moralno obsojanje preprosto nista dovolj. Moramo se zbuditi.«
