Tiskane izdaje
Ljubljana - »Želje dela politike po podreditvi sodstva in celotnega pravosodja lahko vodijo v anarhijo in regresijo ter v vojno vseh proti vsem, kar bi še poglobilo družbeno erozijo.« V to je prepričan predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki je ob letošnjih dnevih sodstva, ki potekajo v Podčetrtku v času, ko se pravosodje spet, tako kot pred vsakimi volitvami, v delu politike, predvsem v SDS, izpostavlja kot največja nevarnost za ustavni in demokratični ustroj države, opozoril, da »ni več časa za diplomatsko uglajeno leporečje«.
Razloga sta vsaj dva: odzivi na pravnomočno obsodbo prvaka SDS Janeza Janše in ravnanje ustavnega sodnika Jana Zobca. Ker sodniki zaradi obveze molčečnosti ne smejo odgovarjati na kritike, mora, tako pravi Masleša, zaradi funkcije, ki jo opravlja, sodstvo zaščititi pred destruktivnimi napadi, ki so brez dejanske osnove.
Po obsodbi Janeza Janše
Po odločitvi višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Patria, se »z izkrivljeno selektivno redukcijo stvarnosti sodstvo vztrajno prikazuje kot nedelujoče, neučinkovito, nekompetentno, spolitizirano. Demonizacija na podlagi posameznih ali celo samo ene odločitve nosi v sebi neprikrit namen rušenja legitimnosti sodstva, ohromitve odločanja in ustrahovanja sodnikov. Glede tega si ni mogoče delati utvar,« trdi Masleša.
Dodaja, da »enak cilj zasleduje zatrjevanje nujnosti zdravljenja namišljenega bolezenskega stanja sodstva in pogrevanje lustracijske recepture več kot dvajset let po osamosvojitvi. Komaj lahko še sledimo neverjetnemu razcvetu zanimanja za sodniško rodoslovje in posledičnim brezskrupuloznim napadom na posamezne sodnike, na cele senate in oddelke, njihovemu javnemu sramotenju, tudi z omalovaževanjem prednikov. Stvari so se že razvile v tekmovalno vnemo na temo, kdo se bo o sodnikih in sodstvu bolj nedostojno izražal, kdo bo posnel bolj "zanimivo" fotografijo. Zato ne čudijo izrazi, da nam sodijo kokoši in retardiranci, da med sodniki "letijo" kuverte in podobni intelektualizmi. Ti poskusi rušilnih napadov dela politike, v katerih je brez posebne pronicljivosti mogoče prepoznati željo po podreditvi sodstva in celotnega pravosodja, so presegli vse meje dopustnega.«
O Janu Zobcu
Pandorino skrinjico za omalovaževanja sodstva je po presoji predsednika vrhovnega sodišča odprl manifest ustavnega sodnika Jana Zobca, ki se je v članku Mehki trebuh slovenskega sodstva do delovanja sodstva pokroviteljsko žaljivo in skrajno omalovažujoče opredelil. »V sistemu, v katerem je brez zaznavnega nasprotovanja deloval desetletja in dosegel največ, kar se je v njem doseči dalo, ni nikoli izrabil priložnosti in predlagal načina izboljšanja njegovega delovanja. Tega se je lotil v medijih. Razen zelo redkih izjem odziva tistih, ki bi se že po naravi stvari morali oglasiti, ni bilo. Raje so se zavili v lagodno varnost molka. Vzpostavljen je bil standard in zadeve so se samo še stopnjevale. Zato ni nič nenavadnega, da je del politike v napadih na sodstvo v članku izražena stališča vzel kot edino zveličavno, naravnost destilirano resnico.«
Jan Zobec je tudi tisti, ki ves čas ponavlja, da je na mestu predsednika vrhovnega sodišča oseba, »ki je dokazano sodelovala v sodnih postopkih, kjer so bile kršene človekove pravice, ki je bil imenovan za predsednika, kljub temu da je v totalitarnem sistemu kot sodnik sodeloval pri verifikaciji uboja begunca na slovensko-italijanski meji, se navduševal nad vojakovim strelom begunca točno v čelo ter se navduševal nad tem, da bo JLA tepihovala Slovenijo«.
»Naj se javi moj pivski kolega«
Masleša odgovarja, da Zobčeve fantazme temeljijo »na psihološko zelo domišljenih, medijsko učinkovitih, skrbno negovanih in zavestno izrečenih neresnicah nekega jasno profiliranega ustavnega sodnika. Med modrimi ljudmi se stvari s časom umirijo, utonejo v pozabo in normalno izzvenijo. Glede na to, da se laži in izmišljotine kar nadaljujejo, mi ne preostane drugega, kot da jih poimenujem s pravim imenom. Naj povem, da gre za izmišljotine, ki so na ravni navedb nekaterih drugih akterjev, da sem bil član tajne politične policije UDBE, predsednik oziroma član nekakšne komisije za verifikacijo ubojev na državni meji, se sestajal s prvostopenjsko sodnico v zadevi Patria Barbaro Klajnšek in jo vodil k odločitvi. In še ena naravnost zabavna, da se ga dnevno nacejam v neki zidanici na Dolenjskem. Če je tukaj kolega Krepfl, ki ga ne poznam, ta naj bi bil po teh navedbah moj pivski tovariš, bi prosil, da se potem spoznava«.
