Tiskane izdaje
Ko je Miha Brejc leta 2012 izstopal iz SDS, je dejal, da je v SDS daleč prvi Janez Janša, potem pa dolgo ni nobenega. To zdaj govorijo ljudje, ki iz največje stranke v državi izstopajo danes. A Brejc pravi, da je govoriti o izstopih iz SDS ter o tem, ali bo Janša sestopil s položaja predsednika te stranke ali ne, nepomembno govorjenje. Želi pa si, »da bi tako Janša kot celotna SDS zmogla to modrost, da bi premagali osebne in notranje težave ter bi našli osebo, ki bi potem šla v javnost s pravimi temami. Takšna stranka bi potem, o tem sem trdno prepričan, zmagala na volitvah in bi lahko sestavila vlado.«
V kakšni politični kondiciji je po 25 letih samostojnosti naša država?
Slabi. Pričakovali smo, da nam bo v samostojni državi bolje, pozabili smo pa, da se je za uspeh treba potruditi. Uspavala nas je uspešna jugoslovanska Slovenija, ki pa se v novih gospodarskih in političnih razmerah ni dobro znašla. Nismo znali izkoristiti izjemnega vzdušja in energije po osamosvojitvi.
Zakaj?
Ljudje so videli, da je prišlo do divje privatizacije, do kraje družbenega premoženja, ki so jo izvedli tako imenovani rdeči direktorji, večinoma člani zveze komunistov. Ti ljudje so še včerajšnje družbeno premoženje, torej delovne organizacije in njihove enote (tozde) čez noč nekako spravili na boben in jih potem kupili za drobiž. V tistih časih sem bil šef varnostno-informativne službe (Vis) in ugotovili smo ogromno primerov kraje družbenega premoženja. Leta 1992 smo kriminalisitični službi posredovali več kot 600 ovadb, a kaj dosti se potem ni zgodilo! Zakaj ne? Ker je bilo to v interesu nekdanjih oblastnikov. Slovenska partija je v času, ko se je videlo, da gre skupni državi vse slabše, začela denar zadrževati zunaj meja. Po osamosvojitvi je ta kapital prešel v zasebne roke. Tako je partija uresničila svoj cilj, to pa je obdržati oblast tudi v drugačni družbeni ureditvi.
Če torej zdaj pogledamo nazaj, vidimo, da je večina velekapitalistov oziroma zelo premožnih ljudi ter najmogočnejših menedžerjev levičarske provenience, in to ne le v gospodarstvu, ampak tudi v bankah, zavarovalnicah in javnem sektorju.
Premoženjska zgodba Slovenije pokaže, da je največjo krajo družbenega premoženja izvedla levica, desnica pa je v obdobju 2004−2008 poskušala še sama nadoknaditi primanjkljaj.
Zakaj je ekonomska moč v politiki tako pomembna?
Zato, ker kroji politiko. Tako iz teorije kot iz prakse namreč vemo, da potrebuje politika, če hoče vladati, politično moč, ki jo dobi z zmago na volitvah, ekonomsko moč, ki prihaja iz kapitala, in informacijsko moč, ki jo dobi iz državne uprave. Vzemiva za primer Demos: imel je politično moč, a ni imel ekonomske in informacijske, zaradi česar je bilo jasno, da bo propadel.
Kaj pa zmaga desnice leta 2004?
Zmagala je predvsem zato, ker se je kapital tako odločil. Očitno je bil pohlep na levici nevzdržen in treba ga je bilo nekako omejiti. LDS se je po dvanajstih letih oblasti morala posloviti. Kapitalsko šibka desnica se je potem poskušala ekonomsko okrepiti, a je pri izbiri nosilcev tega projekta izbrala napačne ljudi. Je pa zanimivo, da se v javnosti nenehno omenjajo nepoštena ravnanja na desnici, o lopovih na levici pa malo ali nič.
So za to krivi mediji?
Večina medijev je bila leta 1991 na strani osamosvojitve, a kmalu za tem so začeli rušiti Demos. Če bi se namreč Demos obdržal na oblasti, bi onemogočil levici lomastenje po gospodarstvu, to pa se ni smelo zgoditi. Mediji so ekonomsko odvisni od kapitala, in ker takrat ni bilo desnih kapitalistov, so se mediji vrnili nazaj v svojo levo pozicijo.
Trenutno imamo v državi šibko in neenotno levico na eni strani, po drugi strani pa prav tako nehomogeno desnico, katere sinonim je bil doslej Janez Janša, ki trenutno glede na opozorila vse več politikov izgublja kompas s tem, ko svojo politično agendo intenzivno usmerja v polpreteklo zgodovino.
Levica je svojevrstni paradoks. Namesto da bi se zavzemala za klasične vrednote levice, se kapitalu poslušno uklanja, hkrati pa so jo polna usta delavskih pravic in socialne države. In kar je res, nekaj drobtinic z bogataševe mize le pade. O SD ne kaže zgubljati besed, SMC in Združena levica pa sta nastali kot posledica nove levičarske paradigme o novih obrazih, ki so ji volivci nasedli. V obeh primerih gre le za nadaljevanje politike, ki se je začela s Kučanovim nacionalnim interesom. Še posebej presenetljiva je ZL, saj zagovarja demokratični socializem, ki je nekaj, kar je v nasprotju z vrednotami EU in seveda tudi Slovenije. Menim celo, da ta njihov demokratični socializem ni skladen z ustavo in ni legitimen.
Ni legitimen?
Legitimnost vedno temelji na vrednotah, ne na večini. Morda ti mladi ljudje iskreno verjamejo v socialistično idejo, toda če bi imeli malo več znanja o politiki in izkušenj, bi najbrž ravnali drugače. Toda, če bi ravnali drugače, ne bi prišli v parlament. Novi obraz v politiki so bili torej potrebni le za to, da bi zapolnili prostor klasične levice, ki je imajo ljudje že poln želodec. Takšne stranke je levica potrebovala zaradi ohranjanja vpliva v gospodarstvu in zaradi brisanja sledi zgodb iz preteklosti.
Kaj pa Desus?
Desus, ki je po mojem mnenju anomalija v slovenskem političnem sistemu, je seveda na strani trde levice. Ta stranka je paradoks, ki ogroža prihodnost države. Tvorijo jo upokojenci, ki volijo levico, a ta ista levica je upokojence oropala spodobnih pokojnin. Kako je to mogoče, da ljudje volijo tiste, ki so jih oropali?
Mar pri nas volivci ne volijo levice predvsem zaradi tega, ker s tem volijo proti Janši?
To se na volitvah pogosto dogaja, ker ni dovolj izbire. Tudi Pahor je zmagal, ker ljudje niso marali Türka. Toda, levica Janšo nujno potrebuje. Ko se bo Janša umaknil iz politike, se bodo začeli težki časi za levico.
Bo SDS v takem primeru razpadla?
Upam, da ne. SDS ima dober program in sposobne ljudi, le odločiti se morajo za prave teme in prioritete.
Kako to, da ste se kot človek leve provenience pridružili desničarski strani?
Pučniku in Janši sem se priključil zaradi tega, ker sem kot šef Visa videl v jetra te družbe in zaznal močno prevlado levice na vseh področjih. To ni dobro za demokracijo. Menil sem, da Slovenija potrebuje močno levico in močno desnico, ki se bosta izmenjavali na oblasti in druga drugi gledali pod prste. To je bil moj motiv, ki je po tem, ko smo leta 2004 zmagali na volitvah, nekoliko upadel.
Upadel zaradi zmage?
Moj cilj je bil dosežen, SDS je bila močna v vseh pogledih, jaz pa ravno v pravih letih, da se umaknem iz politike.
Trenutno iz politične desnice poganjajo kar trije mladi poganjki: Kanglerjeva NLS, še ne jasno izrisana iniciativa nekdanjega člana SLS Aleša Primca ter neka nova, prava desnica, kot je ob ponedeljkovem izstopu iz SDS napovedal mladi poslanec Andrej Čuš. Se desnica postavlja na noge?
SLS tako rekoč ni več v političnem življenju, so neslišni, NSi pa nekako nima dovolj političnega naboja. Težava političnih strank v Sloveniji in Evropi je pomanjkanje dobrih kandidatov, osebnosti, ki bi pritegnile volivce. Velikih političnih osebnosti in karizmatičnih voditeljev ni več! Ni jih pa zato, ker je politika sčasoma postala nekaj, kar je a priori slabo. Spomnim se, kako se je v prvem desetletju po osamosvojitvi prijela krilatica »Predsednik je dober, politika je slaba«. In kdo od sposobnih ljudi bo pustil svoje dobro plačano in ugledno mesto in šel v politiko, kjer ga bodo poskušali mediji že na začetku raztrgati? Kdo se bo odločil za poklic, ki je tako zaničevan? Takšna atmosfera pravzaprav ogroža demokracijo. Pa saj je že Sokrat nekoč dejal, da je največja kazen, ki lahko doleti državo, ta, da vladajo slabi, ker dobri nočejo.
Kaj pa SDS? Ambicije po vladanju ne skrivajo.
V SDS je cela vrsta sijajnih posameznikov, je najbolj organizirana stranka v državi. V njenem začetnem obdobju, v prvih petih, desetih letih je imela ta stranka tudi zelo močno intelektualno jedro. Izvrstne politične razprave v Lepeni so večkrat trajale tudi zelo pozno v noč. Situacija se je potem začela spreminjati. Ni bilo več prave politične debate in postopoma so se začeli ugledni intelektualci umikati. In v nekem trenutku sem ugotovil, da tudi v izvršilnem odboru stranke ni nobene kritične distance in samostojnega mišljenja, zgolj pritrjevanje predsedniku. Naj povem anekdoto. Ob neki priliki sem se takoj po predsednikovem uvodu oglasil in bil nasprotnega mnenja. Ker se je to večkrat dogajalo, sem takoj po svoji razpravi pred predsednika potisnil listek s štirimi imeni. Začudeno me je pogledal, češ, kaj to pomeni. »Ti štirje te bodo zdaj branili do zadnje kaplje krvi,« sem mu odgovoril. In prav sem imel.
Saj je vsak od teh ljudi po svoje v redu, a povedati hočem, da se je postopoma struktura izvršilnega odbora SDS spremenila tako, da v njem ni bilo ljudi, ki bi imeli lastno mnenje. To je bil tudi poglavitni razlog, da sem se takrat odločil za pot v evropski parlament in za kasnejši umik iz politike.
Brez politične debate stranka ni več politična stranka v demokratični, pluralni državi, ampak je bolj podobna zvezi komunistov. To pa seveda ljudi začne odvračati.
Desnica se torej razkraja predvsem zaradi samopašnosti Janše, ki letos (spet) vse adute stavi na debato o Milanu Kučanu.
Tisto, kar bi pričakoval od stranke, ki ima dober program in jasne vrednote, je to, da bi se njeni člani − vključno z vodstvom − teh vrednot in programa tudi držali. V Sloveniji je toliko krivic, brezpravja, nevestnega in nedostojnega ravnanja delodajalcev, brezperspektivnost mladih ipd. Tem vprašanjem bi morala SDS dati prednost pred udbomafijo in prerekanjem okrog dogodkov v času pred osamosvojitvijo.
Kaj pa lustracija?
Za lustracijo je danes prepozno, v času Demosa pa ni bilo zadostne večine. In zdaj je, kar je. Tistih, ki so imeli v prejšnji državi ključne položaje, tam ni več oziroma so tukaj le njihovi potomci, proti katerim ni mogoče izvesti nobenega postopka.
Glavna težava tako v politični desnici kot v levici je odsotnost prave politike. Prave teme se ne postavljajo na prva mesta. Težava je tudi v tem, da danes z roko v roki v politiki hodijo ambicija, neumnost in neizkušenost, na levici in desnici. Nekateri poslanci/-ke imajo precejšnje težave pri razumevanju pomena besed.
Daleč od tega, da bi imel kaj proti mladim ljudem, a za to, da si poslanec v DZ, je seveda treba imeti neko življenjsko izkušnjo. A ne gre le za parlamentarce. Ko gledam in poslušam predsednika republike, se dostikrat vprašam, ali je res primerno, da si lahko privošči takšna ravnanja. Predsednika nismo izvolili za to, da bo kosil travo in pakiral tampone. Predsednik republike je moralna avtoriteta, ki ima prav zaradi tega veliko moč. A morala in vrednote danes nikogar več ne zanimajo.
Rešitve?
Najprej, smo mlada demokracija in nam v resnici sploh ne gre tako slabo. Ko gre za iskanje rešitev, ne začnemo vsak pri sebi, ampak pogledamo navzgor, češ, ti so najbolj krivi in odgovorni. To sicer drži, vendar pa bi bil velik korak, ko bi vsak od nas bolj kot doslej spoštoval pravni red države, ko bi spoštovali drug drugega, ko bi poskrbeli, da bi otroci v procesu socializacije začeli živeti v skladu z vrednotami evropske civilizacije. Ne samo Slovenci, vsa Evropa je v težavnem položaju. Zgodovina nas uči, da družba lahko propade, ko grejo vrednote v zaton.
Janša in premier Cerar jih imata polna usta.
Saj, to je težava. V politiki je prevelik razkorak med besedami in stvarnostjo. Lahkotno se sklicujemo na vrednote, ravnamo pa pogosto ravno nasprotno. Žal je v našem času najpomembnejša vrednota denar. In to je slabo za vse.
Bi Janša moral oditi z mesta predsednika stranke?
Vsekakor je to težka situacija za SDS. Če gre, lahko SDS razpade, če ostane in ne spremeni svojega ravnanja, pa tudi ne bo dobro.
Boste klicali Janšo im mu povedali, da je izgubil kompas?
Janša z menoj ne komunicira, jaz pa tudi ne čutim potrebe, da bi ga poklical. Na najino skupno delo pri gradnji SDS in tudi na vrsto družinskih dogodkov imam zelo lepe spomine. Žal mi je, da se je tako zasukalo, ampak tako pač je. Si pa želim, da bi tako Janša kot celotna SDS zmogla premagati osebne in notranje težave ter da bi našli osebo, ki bi šla v javnost s pravimi temami. Takšna stranka bi potem, o tem sem trdno prepričan, zmagala na volitvah in bi sestavila vlado. SDS lahko veliko naredi za Slovenijo.
