Miheljak: Največji Krjavelj je Pahor

Eksotični predsedniški kandidati imajo malo možnosti za uspeh. Miheljak: Težava niso »Krjavlji«, ampak Pahorjev populizem.

tor, 14.08.2012, 09:00
Po favorizirani trojici Danilo Türk, Milan Zver in Borut Pahor so v času »kislih kumaric« kandidaturo napovedali tudi Ladislav Troha, Dušan Egidij Kubot, Monika Malešič, Marko Kožar, Artur Štern, Fani Eršte in Miro Žitko.

Ljubljana – V zadnjih tednih, ko na političnem prizorišču vlada tradicionalno mrtvilo, se je pojavilo sedem posameznikov, prepričanih, da lahko na predsedniških volitvah premagajo »politične velikane« Danila Türka, Milana Zvera in Boruta Pahorja. Njihove možnosti za zmago so zanemarljive, zato se postavlja vprašanje, kaj jih torej žene? Komu koristijo in komu škodijo?

Večinoma gre za »vaške posebneže«, ki se pojavijo pred vsakokratno predsedniško tekmo in se vanjo ponavadi niti ne uvrstijo. Letošnjo predsedniško kandidaturo je za zdaj napovedalo osem kandidatov in dve kandidatki, ki lahko v ponedeljek začnejo z zbiranjem zahtevanih 5000 glasov podpore, oziroma 3000 glasov, če jih pri kandidaturi podpre kakšna politična stranka.

Tri vrste motivov

Politični analitik Vlado Miheljak opaža, da predsedniška tekma zaradi izrazito personaliziranega načina izbiranja že vrsto let privablja ljudi z različnimi motivi. Te sistematizira v tri skupine.

V prvo šteje »težke kalibre« oziroma uveljavljene poklicne politike, kot so Türk, Pahor in Zver.

V drugo kategorijo sodijo posamezniki, ki želijo prek kampanje opozoriti na določene družbene teme, probleme ali politične ideje. »Ti se zavedajo, da na volitvah nimajo šans, a jim končni rezultat niti ni toliko pomemben. Njihov namen je, da se pojavijo v medijih, kjer odpirajo določene tematike,« pojasnjuje Miheljak. Takšen primer je bila na zadnjih predsedniških volitvah leta 2007 Elena Pečarič, ki je opozarjala na družbeno neenakost in razbijala predsodke o hendikepiranih osebah.

Tretji tip pa so ljudje, ki želijo opozoriti nase. »Tudi te lahko delimo na dvoje. Eni imajo mesijanske ideje in dejansko verjamejo v to, za kar se postavljajo. Drugi pa so, pogojno rečeno, Krjavlji in je njihova kandidatura bolj performans, zabava, nategovanje javnosti in norčevanje iz volilnega rituala,« meni predavatelj na fakulteti za družbene vede. Najbolj znana zgleda slednjih sta angleška Official Monster Raving Loony Party in francoski komik Michel Colucci – Coluche, ki sta v osemdesetih letih v politiko vnesla zabavo in v določenih trenutkih celo animirala zavidljivo visoke odstotke volilnega telesa.

Podcenjevanje volivcev

Vse to je folklora volilnega rituala, težava pa nastane, ko se omenjene kategorije prično mešati, opozarja Miheljak. »To so trije različni svetovi, ki imajo med sabo jasne ločnice. Pri nas pa je zdaj največji Krjavelj Borut Pahor. Izbiramo predsednika, on pa hoče pokazati, da je dober mlekar ali cestar, pri čemer mu mora asistentka pomagati obleči delavsko obleko. S tem politiko dela neresno in podcenjuje volivce, ti pa bi ga morali kaznovati.«

Tako nekdanji premier namreč ilustrira, da smo vsi lahko vse in ruši zid med demagoškim populizmom in resno politično tekmo, je kritičen Miheljak. Vlogo Krjavlja bi lahko po njegovem mnenju bolj pristno prevzela primorski aktivist Marko Brecelj ali Artur Štern, ki je pred petimi leti že najavil kandidaturo, a se je izkazalo, da gre zgolj za medijski projekt, letos pa je napovedal, da se bo tudi uradno potegoval za predsednika.

Glede na doslej znano zgodovino in slišane izjave pretendentov za predsedniški stolček – v oči bode predvsem (ne)razumevanje predsedniških pristojnosti – je mogoče sklepati, da imamo za zdaj le tri resne kandidature, ostala sedmerica pa želi z napovedjo kandidature le opozoriti nase.

Tudi če jim do zakonsko določenega 17. oktobra uspe zbrati zahtevane pogoje za vstop v predsedniško tekmo, pa Miheljak meni, da nobenemu od velike trojice ne morejo »ukrasti« omembe vrednega deleža glasov.

»Dosedanje izkušnje kažejo, da takšni kandidati dobijo zelo majhno število glasov, saj jih volijo praktično le ožji družinski člani in prijatelji. Nekaj težav povzročijo le javni televiziji, ki se vedno znova znajde pred dilemo, kako vsem ponuditi možnost predstavitve, a hkrati potegniti ločnico in izpostaviti tiste, ki volivke in volivce zares zanimajo,« še dodaja Miheljak.

Popravljanje samopodobe

Da omenjene kandidature še ne pomenijo, da se je ljudstvo zbalo za usodo države in se odločilo stvari vzeti v svoje roke, se strinja tudi psiholog in terapevt Andrej Perko.

»To so posamezniki, ki iščejo pozornost in lahko le tako prodrejo v javnost. Ti ljudje nimajo pravzaprav ničesar pokazati. V najboljšem primeru le kakšno afero ali neumnost, ki so jo naredili v življenju. Povečini gre torej za osebnostno nezrele ljudi,« meni psihoterapevt, ki nadaljuje delo pokojnega psihiatra Janeza Ruglja.

»Ti ljudje iščejo lažjo in lažno pot do potrditve. Njihova samopodoba je v resnici porušena, zato kot motene osebnosti iščejo priznanje od zunaj. Vprašanje pa je, ali si jo pravzaprav sploh zaslužijo? Ladislav Troha ali Artur Štern sta v nekem smislu kvečjemu klovna in popolnoma izgubljeni osebnosti,« razlaga Perko. Ob tem dodaja, da je težnja po oblasti in moči ena osrednjih človeških hotenj. »A eno je hotenje, drugo pa realnost. Ti ljudje namreč niso sposobni opravljanja funkcije, za katero se potegujejo in jo zavidajo bolj sposobnim in uspešnim posameznikom.«

Povezane novice

Predsedniški kandidat Dušan Egidij Kubot se predstavi
9. avgust ob 13:36
Izključeni duhovnik se bo zavzemal za demokratični socializem. Državo bi vodil z ljubeznijo, a tudi s trdo palico.
Prijavi sovražni govor