Tiskane izdaje
Ljubljana – Kdo bo minister za zdravje in v katero smer se bo razvijalo zdravstvo, sta najpomembnejši vprašanji za zdravstvo v tem trenutku. »Tistega, ki bi hotel zdaj prevzeti resor zdravstva, ne bi smeli vzeti, ker zanesljivo ni pri zdravi pameti,« je v svojem humornem slogu opisal trenutno stanje Rajko Kenda.
Zdravnik in strokovni direktor pediatrične klinike UKC Ljubljana prof. dr. Rajko Kenda je bil povabljen na pogovor k premierki Alenki Bratušek sredi decembra, ker jo je zanimalo njegovo mnenje o zdravstvu. Dogovorila sta se, da bo svoje videnje razvoja zapisal. Zapis je premierki oddal na silvestrovo. Povedal je, da se nista pogovarjala o tem, da bi postal minister, in od silvestrovega naprej tudi ne ve, kakšna je usoda njegovega zapisa. Pač pa meni, da nasploh ni pravi čas za imenovanje kogarkoli na mesto ministra za zdravje. Zakaj?
Najprej koalicijska pogodba, potem minister
»Najprej mora koalicija sprejeti koalicijsko pogodbo, v kateri bo dogovorjeno, v katero smer naj gre zdravstvo, šele po tem mora iskati primernega ministra, ki bo dogovorjeno lahko izpeljal,« je pojasnil Kenda. Čeprav je sicer res, da je bil pred zadnjimi volitvami med intelektualci, ki so prišli na znameniti sprejem k Zoranu Jankoviću, ni član niti Pozitivne Slovenije niti nobene druge politične stranke, je povedal.
O tem, ali bi hotel biti minister ali ne, se za Delo ni izrekel, ker ga še nihče ni povabil, naj to postane. Kljub temu kroži po zdravstvenih kuloarjih vest, da je najresnejši kandidat prav Kenda. To je razumljivo, saj je bilo tudi v preteklosti tako, da je tisti, ki je pisal politični stranki ali vladi program za zdravstvo, nato prevzel ministrsko mesto. To sodi v politično kulturo, ki pa jo posamezne stranke ali vlade sicer včasih zaobidejo. Toda če se nekdo resno pogovarja s premierko, je torej samo po sebi umevno, da ga šefica vlade vidi kot primernega za bodočega ministra.
Izvedeli smo še, da je predsednica vlade povabila v svojo pisarno tudi kirurga Erika Breclja z Onkološkega inštituta: »Pogovarjali smo se o tem, da želi širši krog oseb, ki bi pomagali ministru pri vpeljavi sprememb. Potem me je, mislim da bolj iz vljudnosti, vprašala, če bi hotel biti minister, in sem rekel, da ne. Pripravljen pa sem pomagati vsakemu ministru, ki bi bil pripravljen kaj narediti.«
Po bolnišničnih hodnikih je slišati tudi, da je kandidatka za ministrico prof. dr. Brigita Drnovšek Olup, bivša strokovna direktorica UKC Ljubljana. »Nihče mi ni še nič rekel. S politiko se ne ukvarjam, imam dovolj dela v svoji stroki,« je na naše vprašanje odgovorila profesorica. Omenja se še nekaj kandidatov, ki niso iz vrst zdravnikov. Eno izmed bolj znanih imen je Igor Šoltes, ki nam ga ni uspelo priklicati.
Kakšnega ministra potrebujemo?
»Ni nujno, da je zdravnik. Prav tako ni treba, da je zelo velik poznavalec zdravstva. Če si preveč okužen, si žrtev odlašanja s spremembami. Minister za zdravje mora imeti izkušnje s političnega parketa, da bi lahko urejal zadeve z drugimi politiki, da bi se znal pogovarjati in bi lahko bil avtoriteta. Ukvarjati se bo moral predvsem z organizacijo. Seveda ne bo karierist, ker zaradi 2000 evrov zaslužka na tem mestu ne bo šel nihče za ministra. Sam pravzaprav ne vidim nikogar, ki bi ga zdaj postavil na to mesto,« je dejal Andrej Možina, predsednik zdravniške zbornice.
Tudi Erik Brecelj je svetoval ministrski predsednici podobno: »Bolje je, da minister ni zdravnik, ker se bo treba lotiti težav, ki jih bodo odkrili kriminalisti in KPK. Minister zdravnik bo težko urejal te zadeve s svojimi kolegi. V Iniciativi zdravnikov so bili poznavalci zdravstva, ki niso zdravniki. Moram reči, da so imeli več idej, kaj narediti z zdravstvom, od nas, zdravnikov. Pomembno je, da ministra izbere premierka sama, ne pa strici iz ozadja, locirani predvsem na koncu Dunajske v WTC. Predvsem pa ne sme postati minister nekdo, ki ga bo v naslednjem trenutku odpeljal Nacionalni preiskovalni urad,« je odgovoril Erik Brecelj.
Samo Fakin, generalni direktor zdravstvene ZZZS, tudi ne navija za zdravnika: »Minister mora poznati zdravstveni sistem, in že imeti nekaj izkušenj, ker ni časa, da bi se učil od začetka. Ni pomembno, kakšno izobrazbo ima. Poskrbeti bo moral za stabilne vire financiranja, narediti nacionalni plan za zdravstvo, določiti košarico pravic in mrežo ter vzpostaviti sistem za spremljanje kvalitete zdravstvenih storitev. Zdravstvo je tempirana bomba, pa kljub temu nekateri politiki, denimo Gregor Virant, pravijo, da ni nobenega problema. Kdo pa je Virant, da se spozna na zdravstvo?«
Fakin sam se ne vidi v vlogi ministra: »Ne, zaenkrat ne. Realno nimam možnosti, ker nisem politik, v enem letu, kolikor je še mandata, se tudi ne da nič narediti. Zdaj morajo še dva kroga narediti kriminalisti, potem je treba depolitizirati nadzorne svete zavodov. Če bi bil mandat štiri leta, bi bilo drugače.«
